Rudi Bučar & Istrabend (Celinka, 2012)
Rudija Bučarja imam rad, priznam, morda zato, ker sem tudi sam po družinski dolžnosti blizu temu “suhemu”, ostremu polotoku, ki leno strmi v temni Jadran in borovce, ravnico in višine tam čez.
Njegovi dve plošči sem poslušal in poslušal. Najprej Kapot iz leta 2004, ploščo brezglave mladosti, ki korenini v močni ljubezni do istrskih ljudi, njih zasoljenih prigod in oparjenih obrazov. V njej nam pojejo predvsem “Isolano”, “Mula jole” in “Moby dick” v okusnem istrskem narečju na presečišču Slovenije, Italije, Hrvaške in še česa. Rudi se postavi na odrsko prizorišče s spoštljivostjo do jezikovne in glasbene ljudske tradicije ter pogumnostjo sodobnega pop pevca in jazz aranžerja. Album Kambiament iz leta 2007 ni več za zdravico, je korak naprej k odraslosti, prefinjenosti, izčiščen in natančen. “L'anello che ti ho dato” in “Storu si je lepi vrt” sta mojstrovini. Kot pošteni kronisti naj povemo, da sega Rudijeva glasbena pot v njegovo rano mladost, ko je v poznem osnovnošolskem obdobju s prijateljem Gabrom Radojevičem ustanovil band Spirits. Leta 1999 so izdali samozaložno ploščo z naslovom “Zemljin krik”. Potem je Rudi leta 2000 spoznal vsestranskega umetnika Luciana Klevo in se podal v folk vode. Plošči sta sad raziskovalnega dela istrskih ljudskih napevov.
Rudi je res poseben, nisem ga še popolnoma razumel. Naštudirano izostrena glasbena očala brusi tako na televiziji kot tudi na gledaliških in koncertnih odrih, nikoli pa se ni odpovedal vaškim praznikom, šagram, kjer širi istrsko kulturo intelektualnega tipa. Dario Marušič, Marino Kranjac sta velika poznavalca ljudskega “godenja in kantanja” na Istrskem, Istranova in Vruja najbolj zaslužni skupini, Rudi Bučar pa njihov potomec novejše generacije. Pevec, avtor in predvsem Izolčan, ki je okrog sebe zbral Istrabend, dream team s kilometrino, dolgimi lasmi in zguljenimi jeansi. Preživetje išče kot back vokalist v stalni zasedbi Jana Plestenjaka, sodeloval je s številnimi popevkarji/cami, (nerazumljeno), srečo išče tudi med estradniki. Leta 2007 se je na povabilo RTV Slovenija pridružil projektu Pesem Evrovizije in pel v spremljevalni zasedbi Alenke Gotar, leta 2008 je z izbrano ekipo slovenskih folk izvajalcev “Sounds of Slovenia” nastopil v Bruslju na prireditvi za konec predsedovanja Slovenije EU, februarja 2009 je v duetu z Alyo prepeval na izboru Eme. Istega leta nastane pop-rock zasedba Rudi & The cool vibes, leto pred tem po izboru strokovne žirije zmaga na Slovenski popevki s skladbo Naj traja.
Prepričan sem, da je njegov naravni habitat nekje drugje, in zato se veselim novega izdelka, ki ga glasbeni vohuni čakamo dobri dve leti. V glasbeni zadrugi Celinka je srečal glasbene somišljenike, med katerimi prednjačita Janez Dovč s harmoniko in Goran Krmac s tubo. Enajst novih folk skladb, tokrat večinoma avtorskega izvora z nekaj ponarodelimi cvetkami, deluje prevetreno: istrsko in moderno. To je Rudi, ki ga poznamo!
Jernej Šček
