Romanje v Drežnico
Iz Bazovice je 2. junija v jutranjih urah odpeljal avtobus in po vaseh vse do Sesljana pobiral pevce zruženega zbora ZCPZ iz Trsta. V oblačnem sivem vremenu so se podali na romanje v Drežnico. Hladno, nič kaj prijetno, z rahlim rosenjem ni obetalo prijetnega romarskega izleta. Spremljevalec msgr. Franc Vončina je z jutranjo molitvijo in pesmijo poživil to mlačno vzdušje. Ko smo prihajali v Novo Gorico, kjer je bil postanek, je nehalo rosenje. Po Solkanu smo nadaljevali pot mimo najdaljšega kamnitega mosta na svetu in po dolini Soče, kjer se je vila pot, sledili pripovedi zborovodje in obenem vodje izleta g. Raceta. Sproti je spominjal na znamenite osebnosti, ki so pustile v teh krajih in širše na Slovenskem svoj neizbrisni pečat v literaturi, pesništvu, glasbi in umetnosti.
Megla, ki se je dvigala nad dolino, se je pred Drežnico počasi razblinjala in izza oblakov je posijalo sonce, ki je ogrelo vzdušje med pevci, ko so vstopali v romarsko cerkev Srca Jezusovega. Msgr. Vončina, ki je maševal, je v homiliji izpostavil usmiljenje, ki jo kaže Jezus do človeka. Pod vodstvom Edija Raceta in ob orgelski spremljavi Marije Šturman, je s Slovensko mašo Matije Tomca v čast sv. Cirilu in Metodu spremljal združeni zbor ZCPZ. Po končanem mašnem obredu je tukajšnji župnik g. Janez Gregorec spregovoril o zgodovini te cerkve, ki kljub vojnim dogodkom dveh svetovnih vojn ni bila poškodovana. Načrt je izdelal arhitekt Pascher iz Gradca. Temeljni kamen je blagoslovil 6. junija 1911 goriški nadškof Frančišek Sedej. Naslednje leto je bila zgradba toliko dovršena, da so jo mogli na Božič leta 1912 blagosloviti in v njej opraviti sveto daritev. Nedokončan zvonik je bil dograjen komaj leta 1986. Nad glavnim vhodom je mozaik Jezusa dobrega pastirja, ki ga je izdelal umetnik Kokalj leta 1981. Cerkev sta leta 1942 poslikala slikarja Mušič in Černigoj. Slike 12 apostolov je delo goriške slikarke Eme Gallovich. Oltar je delo mojstra Ivana Novellija iz Gradišča pri Gorici. Zgrajen je iz raznovrstnih marmorjev z lepimi mozaiki in kipi; v njem je polno simbolike. Mogočne orgle so delo orglarske delavnice Sv. Cecilije iz Gorice. Okna so vitraži, poseben umetniški izdelek zavoda v Innsbrucku v Avstriji.
Po kosilu v prijetnem gostišču smo si ogledali zanimivo muzejsko zbirko opreme in orožja iz prve svetovne vojne, ki jo poseduje g. Mirko Kurinčič. Na začetku nam je predstavil potek dogodkov vojne v teh krajih in posledične dogodke, ki so zaznamovali življenje teh vasi pod Italijo. Po drugi svetovni vojni, ko so se znašli odrezani od Gorice in brez možnosti trgovanja pridelkov v tem mestu, so morali na daljšo pot v Ljubljano, če so želeli kaj prodati in zaslužiti kakšen dinar.
Ob vračanju smo šli še na Staro goro, kjer je bila krajša popoldanska pobožnost v svetišču, posvečenem Mariji Devici. Pot je vodila naprej do Čedada, kjer je pričelo deževati. Dež nas je spremljal do Furlanske nižine. S pesmijo in dobro voljo, ki jo je s svojimi vici popestril g. Debelis, smo se vrnili na Kras. Romarski izlet v družbi ljubiteljev petja bo ostal še dolgo v lepem spominu.
P. V.
