Z omejitvami so se soočale in jih tudi drzno prestopale

Tudi v Galeriji Ars predstavili antologijo Brezmejno drzne

“Uveljaviti se ob koncu 19. stoletja, v tako neprijetnem času za ženske, je znak velike drznosti,” je Katja Mihurko pohvalila ženske ustvarjalke, ki jim je posvečeno novo delo Brezmejno drzne.

Knjigo, ki je sad skupnega prizadevanja, sta založila Kulturni center Lojze Bratuž in Forum slovanskih kultur. V četrtek, 18. junija, zvečer so antologijo s ponosom predstavili tudi v Galeriji Ars na Travniku. Navzoče sta uvodoma pozdravili Franka Žgavec in Andreja Rihter (za Forum slovanskih kultur), ki sta aktivno sodelovali pri pripravi projekta Ljubkina pot.

Besedila trojezične antologije (v slovenskem, italijanskem in angleškem jeziku) sta v slovenščini poleg Katje Mihurko pripravili še Vita Žerjal Pavlin in Vera Tuta Ban. V obsežni zbirki so raziskovalke predstavile deset žensk, ki so bile bolj ali manj povezane z našimi kraji. Med njimi prav gotovo izstopajo že bolj znane Ljubka Šorli, Zofka Kveder in Marica Nadlišek Bartol. Z njimi pa so v antologijo vključene in predstavljene tudi Pavlina Pajk, Maria von Egger, Mara von Berks, Anica Žemlja, Alma Maximiliana Karlin, Gizela Bellinger Ferjančič in Maria Stanislava Konopnicka.

Profesorica Damijana Devetak je v pogovoru s Katjo Mihurko pojasnila, da lahko bralec v antologiji poleg miselnosti avtoric začuti tudi močan kulturni utrip takratne Gorice. Med branjem novele Gabrijela je bila profesorica prijetno presenečena nad živahno dejavnostjo uršulink, šolskih sester ter nasploh nad bogatim kulturnim življenjem, ki je imelo svoje središče v takratnem Trgovskem domu.

Kot ugotavlja profesorica Damijana Devetak, teh deset žensk v antologiji odločno ruši klišejske predalčke, v katere literarna zgodovina rada umešča ženske osebnosti. V knjigi ne beremo o femme fatale ali femme fragile, temveč spoznavamo razgledane, samostojne osebnosti. Raziskovalka Mihurko je zato prepričana, da je publikacija Brezmejno drzne šele začetek, ki ga nameravajo v prihodnje nadgraditi še z italijanskimi ustvarjalkami.

Avtorica Katja Mihurko je najprej izpostavila predvsem pesnico Ljubko Šorli, ki je na Goriškem sicer dobro poznana, v osrednji Sloveniji pa se o njej še vedno ve odločno premalo: “Zelo je pomembno, da slovenski notranji prostor čim bolj seznanjamo z ustvarjanjem izven njenih meja – tudi z ženskim ustvarjanjem.”

Delo je nastalo iz želje po ovrednotenju manj poznanih, a na svoj način povednih ženskih ustvarjalk. Katja Mihurko si je želela podrobneje odkriti literarne poti ženskih ustvarjalk, ki so bile z Goriško povezane na različne načine – nekatere so tu živele, druge so šle le mimo, a vse je goriški prostor posebno navdihnil.

Literarna znanstvenica Mihurko je pojasnila, da je knjiga nastala po sledeh spremembe v literarni vedi, tj. z neke vrste “prostorskim obratom”, ki se je v stroki pojavil po letu 2010. V raziskovanju književnosti, pravi, se je takrat ugotovilo, da ženski svet ponuja še ogromno neodkritega, samo raziskovanje se je močneje usmerilo v realne, fizične prostore, kot so rojstni kraji avtoric. Spoznavanje literarnih ustvarjalcev skozi prostor je bila prava iztočnica za odkrivanje ženskega sveta. Ženske so imele v preteklosti namreč povsem drugačen odnos do prostora, saj so bile splošno gledano precej manj svobodne v gibanju: “Takrat na Goriškem ni bilo fizičnih meja med državami, kot jih poznamo danes, drzne ženske pa so nenehno prestopale družbene meje.”

Knjiga je bila premierno predstavljena 13. junija v prostorih EZTS GO v sklopu knjižnega cikla Book Week, ustvarjalke pa obljubljajo, da se bo uspešno sodelovanje nadaljevalo tudi v prihodnje.

Knjiga je rezultat dela v programski skupini Transdisciplinarne raziskave identitet in kultur, ki jo financira Javna agencija za znanstveno raziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije.