Rubrike

Rolling Stones – Sticky fingers (Virgin, 1971)

Rolling Stones – Sticky fingers (Virgin, 1971)

Ni kaj, pustolovci glasbenih celin, naše poti lahko peljejo po dolgem in počez, a nekje se bodo prej ali slej dotaknile.

Med vsemi slušnimi itinerariji obstaja križišče, morda krožišče, a vselej točka, skozi katero lahko gre neskončno število premic. V našem primeru gre za legendarno rock skupino Rolling stones.
Že dolgo ste čakali nanje, vem, in niso in niso prišli na vrsto. Nekaj potrpljenja je pa le potrebnega, da se doživijo najslajše reči. Preverili smo vašo vzdržljivost in motivacijo in nastopil je čas za obilno poplačilo.
Kaj bi o njih in tem diskografskem mejniku, ne vem. Dinamika med številkami uspeha in javno slavo se pri 'Stonesih' raztrešči v evforijo množic, ki o teh štirih okostenelih pojavah vedo več kot oni sami. Še najboljši romanopisci ne bi pomislili na tako dolgo, petdesetletno zgodbo, sestavljeno iz tisočerih prizorov – ti se utapljajo enkrat v dionizičnem, drugič v apoliničnem – seveda striktno angleškega okusa. Nesmrtniki Mick Jagger (ki mu moči ostajajo za projekt Superheavy), Keith Richards (ki po novem piše knjige), Charlie Watts in Ronnie Wood, pa vsi ostali Jonesy, Taylorji, Whymani, Stewarti in drugi, ki gravitirajo na univerzum 'Stones', predstavljajo od leta 1962 višek rockovskega spektakla. Skupina, ki je prejela 15 zlatih in 60 platinastih albumov, izdala 40 studijskih in ničkoliko live albumov, ki pri 70 letih starosti napoveduje novo (britansko) turnejo, ki je na copacabanski plaži združila 2 milijona ljudi, sodelovala z vsemi mogočimi mojstri, posnela film (Shine a light s Scorsesejem leta 2008), preživela notranje smrti, tragedije in spletke, privatne in ilegalne ekscese, pa tudi viteška odlikovanja in predsedniške ali kraljeve bankete … ni samo bend! S svojo vseživljenjsko najstniško neobrzdanostjo so prepričali radikalce, reformiste in moderirane. Kljub zoranim obrazom, dodatnemu kisiku in vedno prisotnemu duetu cigareti-rum so bili še na zadnji, dolgi turneji A bigger bang v polni formi: podpišem, da bi pri 70 letih starosti kot Mick tekal pod 70-metrskim odrom, za katerim čaka 64 kamionov opreme in stotine “zaposlenih”.
Kot poklon biografiji Rolling Stonesov izbiram ploščo Sticky fingers iz leta 1971, čeprav ne bi zgrešil niti z “mejniki” Aftermath (ABKCO, 1966), Beggar’ banquet (ABKCO, 1968), Let it bleed (ABKCO, 1969), Exile on main’s street (RS, 1972), It’only rock’n’roll (Virgin, 1974) ali katerikoli drugim. Z njo 'Stonesi' potrdijo oddaljenost od hippijevske podobe ter zavzamejo prostor “grdih, umazanih in slabih”, kar pomeni svobodnih rokerjev. Skladbe Brown sugar, Wild horses, Can’t you hear me knocking, You gotta move in Dead flowers so zimzelene popevke za vse priložnosti. Vselej so nas presenečali, enkrat trdi in rockerski, drugič baladni, spet tretjič vsiljivi ali pa mehki. Glasba za vse čase in obraze, ki bo vedno aktualna.
Jernej Šček

27.06.2012

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!