Roboti so med nami
Na stopnicah (154)
Ob besedi robot verjetno večina od nas pomisli na pločevinasto postavo, ki izgleda skoraj kakor človek, a je v resnici naprava, izdelek človeških rok. Govori kakor človek, gleda kakor človek, misli kakor človek … je lahko hudoben kakor človek. Pred očmi imamo podobo robotov iz znanstvene fantastike in njenega futurizma, ki je videl robote kot tiste, ki bodo popolnoma zamenjali človeka pri delu in jih bo od ljudi morda nemogoče ločiti. Pomislimo na androide iz Vojne zvezd, pa na Data iz Zvezdnih stez, na Bladerunnerja in njegovo etično dilemo … Na kateri točki, potem ko smo androidu, sadu svojih rok, podelili že vse človeške lastnosti, mu smemo/moramo podeliti tudi človeško dostojanstvo? Kdaj android preneha biti izdelek in postane sobitje, celo sočlovek? Iz “Železnice” (Railroad) se v Falloutu delajo norca, da bodo začeli osvobajati že hladilnike. A ob dejstvu, da so “sinti” tam na videz popolnoma enaki kot človek skoz in skoz, razen drobnega vsadka, nas zmrazi – kje je meja?
V resničnosti takšnih dilem pač nimamo: niti ponesreči robota ne bi mogel zamenjati za človeka, skoraj vedno. Večinoma je bolj podoben žerjavu ali avtomobilu kot pa človeku. In na kognitivni ravni ima um kvečjemu piščanca, daleč od kakega samostojnega razmišljanja. Po drugi strani je v virtualnem prostoru vzpostavljenih nekaj storitev ali projektov, ki bi jim morda lahko pripisali nekaj podobnega človeški zavesti – s precej večjo količino podatkov, vendar s precej nižjo možnostjo njihovega samostojnega ovrednotenja. A ti spletni projekti pač nimajo svoje fizične razsežnosti, kot neke vrste subjekti živijo znotraj zapisa elektronov, ki mu je precej vseeno, kje se nahaja v strojni opremi. Svojska vrsta robotov so tudi NPC-ji v igricah – potopljen v svet nekega “lora”, kjer najprej tudi lastno vlogo poenostaviš na tistih nekaj postavk, se pač pretvarjaš, da so tvoji soljudje. Pa čeprav jih opredeljuje samo par vrstic besedila in par osnovnih življenjskih početij.
Kakšen razgret futurist se utegne zgražati, kako to, da ob vsem tehničnem razvoju nimamo bolj humanoidnih androidov. Ampak v bistvu gre za to, da jih ne potrebujemo. In si jih, razen kot izraz tehničnega prestiža, ne želimo. Robotka z menstruacijo? Robotek, ki ga lulat? Sitni robošef v službi? Depresivna robotajnica? Robobrezdomec pod mostom? Lačni robootroci v Indiji? Spopadi med roboetničnimi skupinami? Roborasizem? Pa ne gre samo zato, da si ne želimo negativnih razsežnosti človečnosti še pri robotih – tudi tiste pozitivne razsežnosti bi nam preprosto preveč zapletle življenje. Kljub temu da robote (in živali podobno) radi humaniziramo, personificiramo, nam vseeno ustreza, da so, kar so. Ker je drugače pač lažje, da si “omislimo” človeka. Tako roboti bolj odgovarjajo na naše posamične strojne potrebe: variti v neskončnost, in to s skrajno natančnostjo in izjemno hitrostjo; podajati se v izjemno nevarne in škodljive pogoje, kot so rudniki ali reševanje bombnih groženj, pusta ponavljajoča opravila kot košnja ali sesanje … Vsake toliko si kdo omisli robota, da s tem razkazuje svojo tehnološko superiornost – tako recimo v nekaterih McDonald’sih strežejo roboti; a ti roboti pač ne predstavljajo kakšne posebne praktične vrednosti – predstavljam si, da je z njimi precej več dela, kot če bi to opravil sam človek. Daleč smo od tega, da bi se kdo pritoževal, da ga je robot prikrajšal za delovno mesto – še nekaj časa bodo za to v glavnem krivili migrante.
