Rimske razglednice 3 – Figarova svatba

Rimske razglednice med umetnostjo in glasbo

Figarova svatba v Rimski operi kot prispodoba sodobnega (ne)reda in spreminjanja

Slika iz uprizoritve neskončne mojstrovine Wolfganga Amadeusa Mozarta Figarova svatba, ki smo jo sredi septembra občudovali v rimskem zgodovinskem Gledališču Costanzi, predstavlja poleg glavnine junakov logično shemo oz. mrežo daljic in silnic tistih razmerij med vsemi, ki so dvoumna, nejasna, protislovna in večstranska. Profesor Roberto Cipriani je na sociološki šoli A.S.I.S. na inštitutu Sturzo navedel prav miselni vzorec, ki si ga je režiser Claus Guth izmislil kot ironično sintezo predstave, da bi z njim ponazoril temo letošnje šole: Red, nered in spreminjanje. Mislim, da je vodja šole A.S.I.S. zadel v živo, saj lahko razumemo edinstveno zmes vzvišene vokalne in instrumentalne glasbe ter blesteče poetične besede libretista Lorenza Da Ponteja tudi kot prispodobo sedanjega stopnjevanja in vrveža neracionalnega čustvovanja, zmešnjav in konfliktov, ki jih spletna omrežja prekomerno potencirajo.

Rimska opera je v maju in juniju in spet septembra ponudila po mestnih četrtih in v bližnjih krajih brezplačno potujočo priredbo Seviljskega brivca v okviru produkcije OperaCamion, se pravi posebno priredbo dirigenta Alessandra Poleggija in režiserke Manu Lalli za pet pevcev in Orkester Rimske opere, ki se izvaja na premičnem odru na tovornjaku. Slovito Rossinijevo delo, ki je kot Mozartovo in Da Pontejevo povzeto po znani predlogi francoskega komediografa de Beaumarchaisa, je zaradi briljantne cirkuške in burkaške zasnove privabilo na tisoče gledalcev, številne tudi prvič, z geslom “prinesi stol s sabo”.

Zgodba je znana, o obeh operah smo tudi že pisali v začetku lanske sezone tržaškega Verdija ob njuni vzporedni uprizoritvi pod režijo mojstra Piera Luigija Pizzija in dirigentskim vodstvom Enrica Calessa. Pri rimski Figarovi svatbi bi izpostavil navdušujoč nastop 31-letnega armenskega dirigenta Emmanuela Tjeknavoriana, sicer tudi violinista, ki se je rodil in odraščal na Dunaju, zato mu je Mozart posebno blizu in pri njem ceni “izredno ravnovesje med intelektom in čustvom, strukturo in spontanostjo” (iz intervjuja Giacoma Gambassija v gledališkem listu). Nemški režiser Claus Guth (1962) pa je osvežil svojo zgodovinsko režijo iz leta 2006 na Salzburškem festivalu. Spet je predlagal enotno prizorišče visokomeščanskega salona s stopniščem, kjer se dogajajo vsa dejanja razgibane zgodbe, pri čemer si je pomagal z razdvojeno igro pevcev-igralcev, ki so se res izkazali, in s posebnimi projekcijami. V intervjuju z Gregoriem Moppijem za gledališki list je omenil filmskega režiserja Ingmarja Bergmana, nas pa njegova ambientacija spominja na Ibsenove ali Strindbergove drame v režiji Luce Ronconija. Poslušali smo izvrstne glasove druge zasedbe, ob grofu Almavivi (Vito Priante) in Figaru (Alessio Arduini) so nas še najbolj navdušili ženski performansi: modrostna grofica (Federica Guida), razdvojena in inteligentna Susanna (Benedetta Torre), prešerni en travesti Cherubino (Cecilia Molinari) …

Rim nima le klasičnih spomenikov. V četrti Flaminio se nahajata dva izredna simetrično postavljena objekta, posvečena sodobni umetnosti, dosegljiva iz centra s tramvajem št. 2 (izstopna postaja Apollodoro). Na desni je Park glasbe Ennio Morricone s tremi dvoranami (sv. Cecilija, Petrassi, Sinopoli), muzejem, vrtovi in zunanjimi prostori za koncerte in spektakle vseh okusov. Gre za največji tovrstni kompleks v Evropi, ki je zrasel v dobrem desetletju po načrtih Renza Piana (načrtovalca pariškega Beaubourga in številnih drugih objektov po svetu) in bil odprt leta 2002. Levo od tramvajske postaje pa je velika sinusoidna silhueta MAXXI-ja (Nacionalnega muzeja sodobne umetnosti 21. stoletja), ki jo je projektirala iraško-britanska arhitektka Zaha Hadid (1950–2010). V Italiji so še druge njene stvaritve: železniška postaja Afragola pri Neaplju in pomorska pri Salernu, milansko naselje Citylife, Messnerjev gorski muzej Corones na Južnem Tirolskem. Rimski “urbani kampus”, odprt leta 2010, se sugestivno razteza z vijugastimi betonskimi stenami, rampami in stekleno streho, ki združuje notranje in zunanje prostore. V veži je urejena tudi “ustvarjalna igralnica” za otroke in … starše.

→ DALJE

Fotografije

1. fotografija: Figarova svatba v Rimski operi v gostovanju Canadian Opera Company. Logična shema, ki jo je izrisal režiser Claus Guth, ponazarja (ne)red razmerij med razigranimi protagonisti. / Foto Fabrizio Sansoni

2. fotografija: Dirigent Emmanuel Tjeknavorian. 31-letni tudi ugledni violinist je glasbeni direktor Simfoničnega orkestra v Milanu od 2024. Armenskega rodu in rojen na Dunaju, igra na violino Antonio Stradivari iz leta 1698 in se je doslej uveljavil v nemškem in avstrijskem prostoru pri simfoničnem koncertiranju. / Foto Lukas Beck

3. fotografija: Režiser Claus Guth (1962). Rojen v Frankfurtu je študiral filozofijo, germanistiko in gledališko znanost v Münchnu. Režiral je v glavnih opernih gledališčih Evrope in ZDA, tudi v milanski Scali in neapeljskem San Carlu. Njegova prva slavna režija Figarove svatbe na Salzburger Festspiele je iz leta 2006, z dirigentom Nicolausom Harnoncourtom in takrat še “neznano” Ano Netrebko kot Susanno. Na Salzburškem festivalu je ravno tako uspešno dokončal Mozartovo in Da Pontejevo “italijansko trilogijo” s še Così fan tutte in Don Juanom. Zgodovinska Figarova svatba iz leta 2006 je dosegljiva na YouTubeu. / Foto Monika Rittershaus

4. fotografija: Seviljski brivec – OperaCamion. Na sliki zelo popularna priredba Rossinijeve mojstrovine na premičnem odru gledališča na tovornjaku, ki je dospel v številne kraje rimskega mesta in okolice, po velikem uspehu tovrstne izvirne ponudbe v zadnjih letih, na primer potujoče predstave Tosca Puccinija, ki je dosegla desettisoč gledalcev. / Foto Teatro dell’Opera di Roma

5. fotografija: A.S.I.S. 2026. Skupna slika predavateljev in slušateljeljev septembrske visoke sociološke šole na notranjem dvorišču renesančne palače Baldassini, kjer domuje Inštitut Luigi Sturzo. Od leve: z belo srajco, prof. Roberto Cipriani (vodja šole), prof. Francesca Cipriani (Univerza Videm), francoski sociolog Michel Maffesoli, prof. Nicola Strizzolo … na koncu, na desni avtor članka. / Foto A.S.I.S.