Renesansa, doba genijev krščanske umetnosti
Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Človek je ustvarjen po Božji podobi. Učlovečeni Bog postane hkrati trpeči človek.
To so nekatere osnovne koordinate krščanske vere in zato hkrati tudi naše kulture. Brez teh misli ne moremo prepoznati svojega obličja in niti svojega odnosa do umetnosti, ki je tolikšen pomen imela v miselnem in vsestranskem razvoju evropskega človeka. O vsem tem je v poldrugi uri predaval umetnostni kritik Vittorio Sgarbi na večeru, ki je bil v naselju Portopiccolo pri Sesljanskem zalivu v četrtek, 6. avgusta. Srečanje je priredila revija Genius People Magazine pod pokroviteljstvom občine Devin-Nabrežina. Predavatelja in knjigo z naslovom Gli anni delle meraviglie. Da Piero della Francesca a Pontormo. Il tesoro d’Italia II – Leta čudes (Od Piera della Francesca do Pontorma), na podlagi katere je avtor razvil svoje izvajanje, je uvedla prof. Tatjana Rojc.
Gre za drugi del načrtovane trilogije, ki jo Sgarbi namenja poljudnim ljubiteljem umetnosti, tistim, ki “so v mladosti zaradi togega podajanja snovi in splošne vsiljive ‘predmetne politike’ v šoli zasovražili literaturo in umetnost nasploh” – je pikro pripomnil avtor. Kritik je v tej knjigi, ki jo je izdala založba Bompiani, obravnaval renesanso, to je obdobje, v katerem se je zgostila skupina umetniških genialcev “kot se v zgodovini človeštva ni pokazala nikdar prej in nikdar potem”. To obdobje sestavlja zakladnico krščanske umetnosti, ki je zaradi svoje idejne zasnove ne moremo primerjati z ostalimi versko-kulturnimi izročili (četudi monoteističnimi) ali prenesti nanje. “Moč krščanskega Boga je ta, da je postal človek. V umetniškem vidiku je ta razsežnost še bolj pomembna od vstajenjske: krščanska umetnost, zlasti renesančna, je tako bogata, ker upodablja učlovečenega Boga, ki se kot človek sooča s podobnimi izkušnjami kot kateri koli drug človek in jih hkrati doživlja”, je obrazložil Sgarbi. Ob tem pa ne gre pozabiti še na ključno idejno razsežnost samega krščanskega etosa, ki so jo renesančni umetniki ponotranjili in jo nato izražali v svojih delih. To je povraten odnos relacije Bog-človek: ker se je Bog učlovečil, pomeni, da je tudi človek storjen po Božji podobi. Od tod zato tako velika spoštljivost do človeškega bitja, ki se na podlagi tega mišljenja stopnjuje do najvišjega nivoja, ki mu pravimo oseba (kar predpostavlja neponovljivost in enkratnost vsakega človeka). Pojem ljubiti svojega bližnjega kakor samega sebe zrcali namreč ljubezen, ki jo Bog izkazuje nam.
Sgarbi bi krepko razočaral občinstvo, če ne bi obravnaval s svojim značilnim polemičnim zanosom aktualne tematike. Samemu Trstu, kjer ima veliko prijateljev, ni prizanesel in je dejal, da nenehni zapleti s starim pristaniščem kažejo, da je spolno življenje Tržačanov šibko: demografski količnik je na nuli, zato prebivalci ne čutijo potrebe po iskanju novih bivanjskih in raznovrstnih prostorov na področju med železniško postajo in morjem. Prav tako je s svojim telefončkom hodil med občinstvom in na njem kazal fotografijo z nesrečno novo gradnjo ob vhodu v Benetke, ko so staremu hotelu, zgrajenemu v beneškem slogu, prizidali nove prostore, ki spominjajo na ogabno “kocko racionalističnega kova 30. let”. Omenil je celo papeža Frančiška in se vprašal, zakaj je bil takrat kard. Bergoglio sploh prvi, ki je ob izvolitvi za Petrovega naslednika izbral ime zavetnika Italije: ali so bili papeži pred njim preveč vezani na politiko in oblast, da so pozabili na sporočilnost velikega moža iz Assisija?
In ravno ime sedanjega papeža mu je bilo iztočnica, da bi na podlagi fotografskih posnetkov pospremil občinstvo v stoletje čudes. Začenši torej prav s someščanom iz Ferrare, Francescom del Cossom, čigar prizor krasi naslovnico njegove knjige. Na zaslonu so si ob njegovi razlagi sledila še dela Pier Mattea d’Amelie, Antonella da Messina, Giovannija Bellinija, Giorgioneja, Tiziana, Piera Della Francesca, Antonia D’Ancone, Carpaccia, Cristofora Scacca in Michelangela. Večina obravnavanih avtorjev je manj poznanih, njihova umetniška teža pa ni nič manjša od slavnejših kolegov. Osredja tema, ki jo je Sgarbi razvijal na podlagi predstavljenih del, je bilo Marijino oznanjenje, sklepna podoba pa podoba matere Marije, ki drži v naročju Križanega. “Trpečemu Marijinemu obličju je Michelangelova roka dala mladostniški pridih: Jezusa nosi hkrati tako, kot bi pestovala dojenčka. V objemu pa ji Kristus leži mrtev. Kipar je na tak način v eni sami gesti združil rojstvo in smrt”. Tovrstna sinteza je bila najbrž mogoča le v času renesanse, dobi genijev.
IG
