Reforma pravosodja v Italiji ni dobila podpore
Skoraj 59-odstotna udeležba in 54 odstotkov glasov proti sta odločila izid
Na referendumu o reformi pravosodnega sistema v Italiji, ki je potekal 22. in 23. marca 2026, se je še enkrat pokazalo to, kar domačo politiko spremlja že desetletja: velike, ambiciozne spremembe pogosto trčijo ob zid nezaupanja, dvomov in političnih delitev. Ko pride trenutek odločitve, volivci ne tehtajo le vsebine, temveč tudi tiste, ki jo predlagajo. Prav takšno razmišljanje je v veliki meri zaznamovalo tudi tokratno glasovanje.
Na referendumu so volivci zavrnili predlagane spremembe, ki jih je pripravil pravosodni minister Carlo Nordio. Proti reformi je glasovalo 53,74 % udeležencev oziroma približno 15 milijonov ljudi, medtem ko jih je 46,26 % predlog podprlo. S tem je bila ena pomembnejših ustavnih pobud aktualne vlade dokončno ustavljena.
Referendum je zaznamovala presenetljivo visoka volilna udeležba, ki je dosegla skoraj 59 odstotkov. To je precej več kot ob podobnih glasovanjih v preteklosti in kaže na veliko zanimanje javnosti. Kljub temu številni analitiki menijo, da se volivci niso odločali toliko na podlagi zapletenih pravnih vprašanj, temveč predvsem glede na politična stališča. Razprava o reformi je bila namreč izrazito politizirana. Kompleksnost predlaganih sprememb – med drugim ločitev karier tožilcev in sodnikov, razdelitev vrhovnega sodnega sveta ter uvedba posebnega disciplinskega sodišča – je marsikoga odvračala od poglobljenega razumevanja. Politične stranke so zato kampanjo oblikovale v ostrem in čustveno nabitem tonu, kar je dodatno spodbudilo mobilizacijo volivcev.
Iz statističnih podatkov posebej izstopa visoka udeležba mladih. Med pripadniki generacije Z, starimi med 18 in 28 let, je na volišča šlo kar 67 odstotkov upravičencev, pri čemer je večina podprla zavrnitev reforme. Podobno je glasovala tudi srednja generacija do 49. leta starosti. Edina starostna skupina, ki je večinsko podprla pravosodne spremembe, so bili ljudje, stari med 50 in 64 let.
Rezultati so razkrili tudi izrazite geografske razlike. Največjo udeležbo so zabeležili v osrednjih in severnih deželah, kot so Emilija – Romanja, Toskana in Umbrija, medtem ko je bila na jugu države precej nižja. Zanimivo je, da je reforma podporo dobila le v nekaj deželah, med drugim v Furlaniji – Julijski krajini, Venetu in Lombardiji, medtem ko je drugod prevladal glas proti. Zagovorniki reforme so v naši deželi zbrali 310.743 glasov (54,47 %), medtem ko je bilo glasov nasprotnikov 259.721 (45,53 %). Reformo so podprli na Videmskem in Pordenonskem, “ne” so volili na Goriškem in Tržaškem.
Izid referenduma predstavlja udarec za vlado premierke Giorgie Meloni, saj je razblinil vtis njene politične nedotakljivosti. Kljub temu je premierka poudarila, da spoštuje voljo ljudstva in da bo vlada nadaljevala delo v korist države. Podobno se je odzval tudi minister Carlo Nordio, ki rezultatu ni želel pripisovati širšega političnega pomena. Premierka je obžalovala zamujeno priložnost za modernizacijo, medtem ko je opozicija, ki so jo zastopale stranke PD, Gibanje petih zvezd ter Zeleni-Levica, rezultat proslavila kot jasen znak nezaupanja vladi in obrambe ustavnih načel. Po njihovem mnenju referendum ni bil zgolj tehnično vprašanje pravosodja, temveč tudi izraz širšega političnega razpoloženja v državi. Referendum je znova pokazal, da je italijanska družba razdeljena skoraj na polovico. Čeprav reforma ni bila sprejeta, je velik delež volivcev podprl spremembe, kar nakazuje, da razprava o prihodnosti pravosodnega sistema še zdaleč ni končana. V tem smislu je rezultat referenduma opomin, da velike sistemske spremembe zahtevajo več kot le politično voljo in parlamentarne glasove, potrebujejo tudi zaupanje. Tega pa, kot kaže, v Italiji še vedno kronično primanjkuje.
