Recenzija zbirke Nedaleč Alexa Kame Devetaka

Piše: Mojca Petaros

Pred enim letom je bil razglašen za “Uršljana 2021”

Pred dvema tednoma je izšla zbirka kratkih zgodb Nedaleč tridesetletnega goriškega avtorja Alexa Kame Devetaka. Ne gre za novo ime na slovenski literarni sceni: kdor ni prebral njegovih (sicer redkih) revijalnih objav, je zanj najverjetneje slišal pred enim letom, ko je bil na tradicionalni prireditvi v sklopu Festivala mlade literature Urška razglašen za zmagovalca, Uršljana 2021. Izid prvenca mu je založba JSKD omogočila za nagrado ob zmagi na festivalu: napisal jo je pod vodstvom mentorice Nataše Kramberger.

Gre za zbirko petnajstih kratkih zgodb, v katerih nastopa raznolika paleta likov. Ti so večinoma predstavljeni skozi tretjeosebnega pripovedovalca; kot je v intervjuju za revijo Mentor povedal avtor sam, se je za prvoosebnega pripovedovalca odločil le izjemoma, ker je hotel s takim pristopom postaviti bralca v vlogo gledalca, ki opazuje, kako se odvija življenje drugih. Posebnost v tem oziru gotovo predstavlja zgodba Tišina, ki je v celoti napisana v drugi osebi in zaradi odsotnosti spolno zaznamovanih slovničnih oblik neposredno nagovori tako bralko kot bralca, da se brez težav vživita v dogajanje.

Knjiga je dovolj kratka, da bi se jo dalo prebrati na mah v enem popoldnevu, tudi zato, ker bralce res posrka vase. Morda pa bi vseeno priporočala branje v manjših odmerkih, saj se Devetak v njej dotika marsikatere težke teme, kot so samomor, bolezen, smrt v družini in zavračanje drugačnosti. Zaradi kratke forme so teme samo nakazane, po zaslugi avtorjevega mojstrskega peresa pa je to čisto dovolj, da bralca globoko presunejo. Alex Kama Devetak se je nedvomno izkazal za veščega pisca kratkih zgodb: s svojim tekočim, izčiščenim slogom pove ravno dovolj, da je zgodba jasno zaokrožena in obenem odprta za različne interpretacije. Ta slog bi bil težko primeren za roman, vendar je še ena zanimivost Devetakove zbirke v tem, da se vse zgodbe ob koncu prepletejo v enovito celoto. Vse zgodbe iz zbirke si namreč delijo isti dogajalni prostor: to je neimenovana vasica ob morju, nedaleč od pečin.

Pečine so eden od veznih motivov v zbirki: v zgodbi Cvetličarka eden od likov pravi, da “drugih izhodov iz vasi ni”, vendar te niso le simbol žalostnih koncev. Pečine z lepim razgledom na morje so tudi kraj, kjer so junaki iz zgodbe Oblaki preživljali lepe družabne trenutke ob gledanju oblakov nenavadnih oblik, in kraj, ki si ga je deklica iz zgodbe Božična zvezda izbrala za skrivališče. Edini dve zgodbi, v katerih sta protagonista postavljena v drugačno, mestno okolje, pa dokazujeta, da vendarle obstajajo tudi drugačne, srečnejše poti za pobeg iz utesnjenosti kraja, kjer si vsi domišljajo, da vedo vse o vseh, istočasno pa nikogar zares ne poznajo, včasih niti lastnih družinskih članov.

To značilno vaško vzdušje bi lahko bila dobra metafora za naš zamejski prostor, morda pa celo za vseslovensko okolje, ki je navsezadnje tudi dovolj majhno, da nam večkrat daje vtis, da se že vsi poznamo. Na naše zamejstvo v zbirki spominjajo tudi nekateri opisi krajev, ki sicer nalašč ostanejo neimenovani, in pa avtorjeve jezikovne izbire: Devetakove dialoge odlikuje tekoč in živ jezik z veliko pogovornimi prvinami. Mene osebno je nekoliko zmotilo, da liki ne uporabljajo izključno značilnosti primorskega govora, pač pa se občasno pojavlja tudi bolj ljubljanska oziroma osrednjeslovenska govorica, vendar je to izbiro Devetak upravičil že na predstavitvi svojega prvenca v Slovenj Gradcu: povedal je, da se je nalašč odločil za tako mešanico pogovornih jezikov, ki ne spadajo strogo v zamejski prostor kot tudi ne v osrednjeslovenskega, ker je tako ohranil vtis, da bi se lahko te zgodbe odvijale kjerkoli, pa tudi zato, ker dandanes marsikdo nima “čiste” govorice določenega kraja, pač pa si v teku življenja prisvoji govorne značilnosti raznolikih ljudi, s katerimi je v stiku.

Ideja za “roman”, sestavljen iz kratkih samostojnih enot, se mi zdi posrečena in Devetak jo je vsekakor dobro izpeljal. Zanimivo je, ko ob branju ene zgodbe prepoznamo like, ki so že nastopili v kateri od prejšnjih zgodb, saj jih tako spoznamo z drugega zornega kota in odkrijemo, da je resnica vedno subjektivna. Taka zasnova zbirke avtorju odpira ogromno možnosti za poigravanje z liki in zgodbami, saj bi lahko isti dogodek obravnaval iz več različnih perspektiv. Zanimivo bi bilo na primer izvedeti, kaj se je dogajalo med prepirom mladega para, ki ga v zgodbi Večerja za enega pripovedovalec hudomušno opisuje z javljanjem preko Twitterja. Alex Kama Devetak je šele na začetku svoje ustvarjalne poti, prepričana sem, da bomo o njem še slišali in ga brali. Kot ljubiteljico intertekstualnosti bi me gotovo razveselilo, če bi v kateri od njegovih poznejših zbirk spet srečala kak lik, ki sem ga spoznala v prvencu.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme