Razmišljanje: Svoboda umetniškega navdiha
Za nami je mesec slovenske kulture, ko se praznovanja 8. februarja, dneva slovenske kulture, s slovesno podelitvijo nagrad Prešernovega sklada in Prešernovih nagrad za življenjsko delo s proslavami in prireditvami posebno v našem prostoru raztegnejo skozi ves februar. Letos je to dogajanje bilo še bolj izrazito, množično in medijsko podprto zaradi sodelovanja sestrskih mest Gorice in Nove Gorice v promociji kulturnih vrednot EPK.
Slišati je bilo lepe besede in misli o kulturi, umetnosti, usmerjenosti v prihodnost, mladih, naložbah za boljši jutri. Marsikdo si je postavil vprašanje o vlogi umetnosti in umetnika v sodobni družbi, tudi s poudarkom na razumevanju in podpori njegovega položaja. Ko poslušam trditve, da bi bilo treba urediti status umetniških ustvarjalcev in ustvarjalk oziroma samozaposlenih v kulturi in jim omogočiti, da posvetijo svoj čas in napore snovanju novih umetniških zamisli, projektov, slik, romanov, pesmi, filmov, najprej pomislim na to, kar najboljše poznam. In sicer na pisatelje, pesnike, ki sem jih zvečine osebno poznala in take podpore niso uživali, pogosto so bili odrinjeni na rob in prezrti, če ne ovirani ali nadzorovani. Pogosto na prepihu v iskanju zaposlitve, največkrat v profesorski ali časnikarski vlogi, pred težkimi odločitvami. Tu mislim na zelo različne življenjske in literarne usode, na Vinka Beličiča, Franca Jezo, Borisa Pahorja, Alojza Rebulo, Ireno Žerjal, na zapostavljene pesnice, zasenčene književnike, ki so marsikatero knjigo izdali v samozaložbi in zdomstvu.
Mladi ustvarjalci in kulturni delavci, ki nastopajo v javnosti in so medijsko kar precej podprti, lahko pobrskajo po knjižnicah, arhivih, revijah, publikacijah, seveda tudi po Pahorjevem Zalivu. Tako bi stvarno ocenjevali težave in vrednote svobodnega kulturnega nastopanja, udejstvovanja in snovanja v svinčenih letih, dobi enoumja in v današnjem času. Svoboda umetniškega snovanja in objavljanja nima cene, dejstvo pa je, da sistemsko podpiranje denimo pisateljev, kulturnikov, pogosto lahko privede do zlorab, stranpoti, neiskrenih, puhlih, slabih literarnih izdelkov, v katerih gre za prazno besedičenje, sprevračanje realnosti ipd.– tako nekdaj kot danes.
Izraz umetnik/umetnica je neločljivo povezan z besedo um. Umetniško delo se novorojeno povije iz dvojine srečnega prepleta uma in čustva, racionalnega in emotivnega, znanja in strasti. Pisatelj(ica) mora najprej suvereno obvladati “obrt” pisanja, pravila in jezikovne nianse jezika, v katerem se izraža, oblikovati in izostriti mora svoj osebni pripovedni slog, a če temu ne vtisne (samo)svojega, (p)osebnega, izvirnega, neponovljivega, enkratnega pečata z markantnim pogledom na stvari, dogajanje, ljudi, politično in družbeno stvarnost, ne moremo govoriti o umetniški stvaritvi, umetnosti. Opažam, da se v našem prostoru pogosto oznaka umetnik/umetnica uporablja za mlade ustvarjalce/ustvarjalke na področju likovne umetnosti.
Ne more vsak izdelek biti umetnina: za njen nastanek je potrebna neka čudovita harmonija ideje, oblike, sloga, izraznosti, ki odraža najvišje estetske dosežke. Lahko te ne samo očara, prevzame, gane, poboža, lahko te tudi strese, zdrzne, razžalosti, šokira – skratka, v tebi se nekaj premakne, pretrga, spremeni: ustaviš se za trenutek, minutko, krajši čas, ko v tebi odjekne neko novo navdihujoče, navdušujoče čutenje ali kljuvajoče vprašanje, dilema. Le visok umetniški dosežek ima posebno moč, energijo – spreminjati najprej mikrokozmos, pa čeprav samo moj jaz, moje čutenje, pogled na svet in družbo.
Ko razmišljam o procesu ustvarjanja in umetnosti, se domislim zajetnega romana Umetnina pisatelja Èmila Zolaja (v slovenskem prevodu nad petsto strani), ki je kljub nekaterim manj napetim delom prava umetniška stvaritev, umetnina. V zgodbo slikarja Clauda, ki je preveč napreden za svoj čas in ga družba ne sprejema, je vtkana romaneskna refleksija o odnosu med umetnikom, njegovim umetniškim delom oziroma stvaritvijo in družbo.
Ni umetnine brez navdiha, ni prave umetnosti brez svobode. Ustvarjalca/ustvarjalko v trenutku prešine neki quid, neki duhovni sprelet, neki duševni drget – ideja, zamisel, ki se po neverjetni nevihti uma, brainstormingu, kreativnem valovanju pretvori v čustveni vzgib: pisati, slikati, oblikovati, zapeti, zaplesati, ujeti trenutek navdiha! Nekaj nadnaravnega, božanskega je v tem. Na-vdih je življenjskega, vitalnega pomena, povezan z bistvenim dejanjem preživetja – dihanjem. A izmuzljiv, lahkotno gibljiv, enkraten, zato ga moraš pocukniti za rokav, da ti ne uide. Najsi te objame v sanjah, ob prebujenju, ob pogledu na čudovit sončni zaton, med otroško igro, ko kuhaš ali likaš, ko popravljaš pokvarjen aparat, ko poslušaš staro pesem, ko te na (televizijskem) ekranu presune srhljiv prizor.
Nenaden, nenačrtovan notranji vzgib sproži in žene ustvarjalni duh, da se izrazi, izpove. razbremeni. … in vendar ni rečeno, da bo “umotvor” že umetniška stvaritev. O tem bo odločal … čas.
