Mostovi med življenjem in literaturo v prijateljstvu Borisa Pahorja in Ligi Roberto

Knjiga Moje prijateljstvo z Borisom Pahorjem prinaša intimne spomine, razmišljanja in pogovore, ki združujejo kulture in generacije

Leta 2022, nekaj tednov po smrti Borisa Pahorja, je pisateljica istrskega rodu Ligi Roberto sklenila, da bo v knjigi združila spomine, anekdote, skupna doživetja, predvsem pa pogovore s tržaškim prijateljem in njegovo ženo Radoslavo Premrl. Knjiga z naslovom La mia amicizia con Boris Pahor je izšla v italijanščini v Trevisu leta 2023 in doživela krstno predstavitev v Muzeju Revoltella v Trstu zadnje dni maja istega leta, pri Goriški Mohorjevi družbi pa je 26. avgusta, na rojstni dan Borisa Pahorja, izšel prevod knjige v slovenščino z naslovom Moje prijateljstvo z Borisom Pahorjem. Predstavitev knjižne novosti je bila v četrtek, 4. septembra, v Kulturnem centru Lojze Bratuž, kjer se je časnikar Marko Tavčar pogovarjal z urednikom knjige Adrijanom Pahorjem, avtorjem spremne besede Miranom Košuto, prevajalcem Matejem Venierjem in avtorico Ligi Roberto, ki je pri pogovoru sodelovala prek telefonskega klica.

Po besedah Adrijana Pahorja se je zamisel, da bi knjigo Ligi Roberto prevedli v slovenščino, porodila že ob izidu italijanskega izvirnika. Goriškemu občinstvu je razložil, kako je do slovenskega prevoda prišlo, in dejal, da je bila knjiga zanj pravo odkritje. “Tekst sem prebral z velikim zanimanjem, saj Ligi odkriva stvari, ki jih mi o očetu in materi nismo vedeli. Gre za intimnejše aspekte, ki jih nismo poznali,” je povedal urednik. Z njegovim očetom je avtorica vzpostavila prijateljsko razmerje: “Drug na drugega sploh nista bila ljubosumna – šlo je za izjemno sproščeno in poglobljeno izmenjavo mnenj na temo filozofije, teologije, literature, eksistencialnih vprašanj, v zadnjih letih sta veliko govorila tudi o posmrtnem življenju.” Urednik publikacije je priznal, da sta se oče in pisateljica dotaknila tudi družinskih zadev, odnosa z ženo Rado in otroki, pri tem Ligi Roberto ni nastopala v vlogi sodnice, nikogar ni obsojala, temveč je bila razumevajoča, aktivna, pozitivna posrednica med Borisom Pahorjem in njegovo ženo. Avtorica je spravljiva oseba, ki se je svoji istrski zemlji odpovedala brez vsakršne zamere, kaj šele sovraštva.

Spremna beseda literarnega zgodovinarja Mirana Košute je pravzaprav esej, ki osvetljuje lik Borisa Pahorja. Avtor je goriškemu občinstvu spregovoril o pričevanjski dragocenosti knjige, s katero se Boris Pahor v besedi k nam vrača “iz nekega daljnega Drugje, kot je skrivnostno onstranstvo poimenovala avtorica in prijateljica Ligi Roberto”. Košuta je dejal, da prek knjig, esejev, simpozijev, razstav in prireditev Boris Pahor “živi svoje novo, posthumno življenje – gre za novo življenje odstotne prisotnosti”.

Da se bo Pahorjeva pot lahko nadaljevala tudi v prihodnosti, so bistveni njegovi duhovni nasveti, besede in misli, živa pričevanja o njegovem liku in delu, ki so zbrana v knjigi istrske pripovednice in pesnice Ligi Roberto. Gre za prvo knjigo spominov na tržaškega pisatelja. Delo ima povedno vsebino, sporočilno globino, edinstvenost osebnega pričevanja in elegantno tankočutnost, s katero avtorica oriše Pahorjev človeški, razumniški in umetniški profil. Košuta je dejal, da gre za beležko spominov, anekdot, premislekov, v kateri lahko najdemo “celotnega Pahorja”. Bralca seveda pritegne njegova usodna biografija, njegovo trpeče romanje med grozotami dvajsetega stoletja od povojne vrnitve k življenju, njegovega poučevanja na slovenskih šolah, plodne dejavnosti pripovednika, publicista, ustanovitelja revije Zaliv do odmevne brošure Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, ki je leta 1975 prva javno obelodanila Titove izvensodne poboje. Prek niza osebnih spominov in zvestega prepisa pogovorov Ligi Roberto v knjigi osvetli tudi Pahorjevo življenjsko filozofijo, njegovo svetovnonazorsko srž in pisateljsko usodo, “kalvarijo pripovednika, ki ga je kritika dolgo spregledovala”. Bil je “nepopustljivi bičar kakršnegakoli totalitarizma, zastavonoša manjšinskih pravic, vztrajni branitelj resnice, svobode, človekove telesnosti in tudi osebnega dostojanstva,” meni Košuta. Šlo je za življenje, predano ljubezni, in Ligi Roberto ga zarisuje tankočutno in ponosno, vztrajno in prizanesljivo, tako kot Pahorjevo literarno ustvarjanje in kulturno zakulisje, v katerem je nastajalo. Avtorica nenehno skuša na obmejni zemlji s kulturo obnoviti “nekdanjo medetnično harmonijo, ki so jo v dvajsetem stoletju porušili politika, nacionalizmi, totalitarizmi, vojne”.

Prevajalec in urednik Matej Vernier je poskrbel za prevod knjige Moje prijateljstvo z Borisom Pahorjem. Dejal je, da je v Novi Gorici z Borisom Pahorjem pravzaprav odraščal, saj je oče vsak mesec prinašal domov Zaliv, čeprav se ga takrat v Jugoslaviji ni smelo brati, prava revolucija, praznik v hiši pa je nastal, ko je izšla knjiga o Kocbeku, ki sta jo napisala Pahor in Rebula. Na predstavitvi je povedal, da mu je bilo v čast, da sta mu Adrijan Pahor in GMD zaupala tako zahtevno delo. “Ligi Roberto ima izjemno preciozno italijanščino, izbrano, obmejno, kot da bi se ta obmejnost zlila v to, da nekako nadkompenzira poznavanje lastnega jezika,” je povedal prevajalec, ki pisateljičin jezik opiše kot okop, kot zgled, kot vir moči. Italijanščina Ligi Roberto je izredno lepa, “uporablja slog sentimentalnega prijateljstva, spoštljivega obravnavanja”, po intonaciji pa taka, da je v slovenščino težko prevedljiva. Matej Vernier je priznal, da je “prevajalsko delo neskončno, prevod pa nikoli dovolj dober”. Lotil se ga je, ker ga je pritegnilo dejstvo, da je knjiga napisana sveže, neposredno, z zelo rafiniranim pisateljskim prijemom – “med branjem se počutiš, kot da si zraven!”

Avtorica se je med predstavitvijo oglasila po telefonu. Povedala je, da je bil Boris Pahor steber velike književnosti dvajsetega stoletja. “Bil je prijatelj, s katerim sva vodila ‘politiko sproščanja’, gradila sva mostove in podirala ovire. Prijazno in mirno sva komentirala, kako pomembno je sodelovanje med sosedi v imenu miru. Borisova dialektika, s katero je opisoval svojo tako težko mladost v pomirjenem tonu, je mladim, ki so naju poslušali, kar jemala dih. Osvetlila sva senčne predele, odlomke iz doživetih zgodb, ki so jih žal prezrli šolski učbeniki. Bila sva živi zgodovinski spomin z različnimi izkušnjami in različnimi izraznimi oblikami,” je še povedala Ligi Roberto, ki se je med svojim govorom z veliko ljubeznijo spomnila tudi prijateljstva z gospo Rado Premrl, s katero si je izmenjavala izjemno intimne izpovedi – del knjige je posvečen tudi njej.

Večer je sklenilo predvajanje fotografij projekta Dimensione Istria Stefana Cusumana, v katerem so podobam Istre pridružena pripovedna besedila avtorice Ligi Roberto ter razmišljanja Borisa Pahorja. Avtorica je priznala, da je knjigo Moje prijateljstvo z Borisom Pahorjem napisala hitro, spontano, skoraj po nareku, vendar je med njenimi vrsticami “vsa iskrenost moje duše; med pisanjem sem doživljala trenutke globokega čustvovanja, kot da bi bil Boris ob meni.”

Ligi Roberto in Borisa Pahorja so družili sorodni ideali, kot so čezmejnost, empatija, pozornost do bližnjega in njegove različnosti, sodelovanje, tudi arhiviranje nekdanjih etničnih sporov in sovraštev, rdeča nit njunega prijateljstva pa sta bila medkulturna drža in iskanje sozvočij.