Razkrinkovanje človeške omejenosti in družbene hinavščine

Bolezen je spet prekrižala načrte PD Štandrež, ki je na programu Abonmaja ljubiteljskih gledaliških skupin Štandrež 2012 za nedeljo, 9. decembra, imelo gostovanje Amaterskega gledališča Vrba Vrbje in Kulturnega društva Galicija s predstavo Daria Foja Sedma zapoved: kradi malo manj, v režiji Gojmirja Lešnjaka Gojca. Le dobro spleteni stiki med štandreškim dramskim odsekom in različnimi ljubiteljskimi gledališkimi skupinami z raznih koncev Slovenije so tudi tokrat omogočili brezhiben vskok v spored in nemoten potek priljubljenega, edinstvenega tovrstnega abonmaja pri nas v zamejstvu. Kljub temu da se je poledeneli sneg še zadrževal na ulicah v Gorici in Štandrežu, je večji del abonentov zasedel svoje sedeže v štandreški župnijski dvorani Anton Gregorčič in užival ob res dobri, zelo solidni igri Gledališča Belansko, ki deluje v Kulturnem društvu Bohinjska Bela, katerega kulturno snovanje sega na začetek dvajsetega stoletja. Gledališče Belansko se je predstavilo z “romanco v petih dejanjih” Pigmalion angleško-irskega umetnostnega in gledališkega kritika, predvsem pa dramatika Georga Bernarda Shawa (1856 – 1950), ki je l. 1925 prejel Nobelovo nagrado. Shaw je avtor okrog 57 dramskih del, v katerih se je navezoval na realistične drame iz 19. stoletja in vanje vpletal primesi nove romantike. V delih je kritično in z ironičnim pogledom obravnaval meščansko družbo, njene institucije, hipokrizijo, lažno moralo in proti njenim hinavskim krinkam postavljal kritičnost, razumnost in pogum posameznika, ki se uspešno otresa teh družbenih spon. Kot v marsikateri drugi svoji stvaritvi je tudi za komedijo Pigmalion našel navdih pri antiki, tokrat je iz Ovidovih Metamorfoz vzel Pigmaliona, kiparja, ki se zaljubi v svoj kip dekleta, boginja Afrodita pa kipu vdahne življenje. Shaw je v ospredje dal prodajalko rož, preprosto dekle, pri kateri že govorica izdaja njen nizki položaj na družbeni lestvici. Profesor Higgins, ki zna zelo spretno uokviriti izvor sogovornika po njegovi govorici in izgovarjavi, stavi s prijateljem, polkovnikom Pickeringom, da bo dekle v šestih mesecih naučil pravilne izgovarjave in vedenja, tako da jo bo lahko predstavil v visoki družbi “enako med enakimi”. To mu seveda tudi uspe, saj je dekle dobra učenka, toda ušteje se pri tem, da jo bo ravno tako gladko spet vrgel na dno družbe, “v blato”, iz katerega jo je izvlekel. Ob koncu se njuni vlogi zamenjata: ona ga ne potrebuje več, v tem času preobraženja je opravila tudi velik duševni razvoj in postala osveščena, samostojna oseba, ki lahko dalje sama nadgrajuje, kar je osvojila, in to znanje posreduje tudi drugim. Shaw si je v tej komediji privoščil angleškega predsodka, da je kultivirana izgovarjava znak pripadnosti sloju visoko na družbeni lestvici. Pri tem je ostal zvest svojemu načelu, da gledališko delo mora poleg estetskega užitka nuditi tudi sporočilo, ki naj bo vodilo za bolj razumno in plemenito življenje. Zelo dober tekst v mojstrskem prevodu Janka Modra, ki je dogajanje prenesel na slovenska tla, in ob solidnem, zrelem režijskem pristopu Bernarde Gašperčič, nudi v duhovitem razpredanju besedila veliko drobnih učinkovitih trenutkov, je pa tudi zelo zahtevna izkušnja za ljubiteljske igralce. Vsak nastopajoči lik ima svoje točno določene značilnosti in seveda jezik, ki naj izdaja družbeni razred, h kateremu pripada. Igralci iz Bohinjske Bele so to trdo preizkušnjo zelo dobro prestali in prav nič čudno ni, da je igralka Špela Elizabeta Soklič na 15. festivalu gorenjskih komedijantov, ki je bil med 22. in 24. junijem 2012 na Dobu pri Domžalah, za vlogo Lize prejela nagrado za najboljšo žensko vlogo: imenitno je namreč znala prikazati obnašanje in jezikovne značilnosti robatega, neotesanega s pouličnim izražanjem označenega, a iskrenega, poštenega dekleta, ki “izhaja” iz družbenega obrobja, in njeno neverjetno preobrazbo v uglajeno, omikano damo. Z zelo dobro orisanimi posameznimi liki in splošno uigranostjo so tudi vsi ostali igralci osvojili štandreško publiko, ki jim je podarila prisrčen, dolgotrajen aplavz za bleščeči nastop v predstavi, pri kateri je režiserka primerno umestila prizore na ulici pred zastrt zastor, ostale pa z maloštevilnimi, a nazornimi scenskimi elementi uokvirila v premožnejše hiše. K celoviti podobi natančne dodelanosti predstave so prispevali tudi zelo lepi in z okusom izbrani stilni kostumi (Aleksandra Džajić). Štandreški abonma ljubiteljskih gledaliških skupin je tokrat ponudil odlično predstavo in gledalcem spet omogočil spoznavati ustvarjanje gledaliških skupin iz Slovenije, ki se odlikujejo po zelo kakovostni dramski ponudbi. Kot je v pozdravnih besedah po predstavitvi nastopajoče skupine dejal duša te gledališke ponudbe, Božidar Tabaj, bo prihodnje srečanje z gledališko umetnostjo izjemoma v soboto, in sicer 5. januarja 2013 ob 20. uri.
Iva Koršič

PD Štandrež / Abonma ljubiteljskih gledaliških skupin

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme