Ratzingerjev svetli in obenem težki pontifikat

Trst / P. Federico Lombardi o papežu Benediktu XVI.

Niz štirih postnih srečanj Katedra sv. Justa v stolnici sv. Justa v Trstu je letos posvečen Gospodovim pričevalcem. Gost tretjega večera, ki ga je v začetku in na koncu popestril organist in vodja Mestne kapele v tržaški stolnici Roberto Brisotto, je bil 15. marca p. Federico Lombardi DJ, predsednik Fundacije Joseph Ratzinger, nekdanji provincial italijanske Družbe Jezusove, več let direktor vatikanskega televizijskega središča, predvsem pa – v letih 2006–2016 – vodja tiskovnega urada Sv. Sedeža, torej papežev glasnik in tesen sodelavec. Tema je bilo papeževanje Josepha Ratzingerja, ki je obiskal Trst kot kardinal, Oglej kot papež in se je torej “dotaknil naših krajev in naših src”, je uvodoma dejal škofijski vikar za kulturo msgr. Ettore Malnati.

Ratzinger, ki je umrl zadnji dan prejšnjega leta, je bil zelo priljubljen, je uvodoma dejal nadškof Giampaolo Crepaldi, ki ga je Benedikt XVI. tudi posvetil v škofa. Ljubil je Cerkev, v osmih letih pri krmilu Petrove barke (2005–2013) je bil “pričevalec Kristusovega trpljenja, velikodušen pastir, zgled za čredo”, “pristen cerkveni oče”, “Božji mož”. Njegov pontifikat je bil “svetel in obenem težak”.

P. Lombardi je dejal, da ga je papež Benedikt močno očaral in zaznamoval s svojim duhovnim življenjem, s svojo svetostjo. “Bil je mož vere in želje po Bogu”, klican, da bi bil skala vere v Cerkvi. Njegovo prvenstveno poslanstvo je bilo utrjevati brate v veri, da bi verniki znali vsakomur odgovoriti, če jih kdo vpraša za razlog upanja, ki je v njih. Mož vere je bil tudi v težkih trenutkih, ko so ga kritizirali in napadali. Tedaj je škofom zatrdil, da je temeljna in najvišja prioriteta pontifikata spremljati ljudi k Bogu, ne h kateremukoli Bogu, temveč k tistemu, čigar obličje prepoznavamo v ljubezni križanega in vstalega Kristusa.

Ratzinger je zrasel v katoliški Bavarski, kjer je mirno in zavestno zorela njegova vera, ki je iskala razum, razum pa vero. Veliko časa je posvečal študiju in razmišljanju. V tej luči je z intelektualno poštenostjo gledal na duhovno stanje sveta in zaznal, da je navzočnost Boga v vedno večjem številu ljudi zatemnjena. Pravi problem tistega zgodovinskega trenutka je bil – tako je zapisal –, da je Bog izginil s človekovega obzorja in da se je človeštvo, potem ko je ugasnila Božja luč, znašlo brez prave smeri, kar pa ima vedno hujše in uničujoče učinke. Na tleh te nečloveškosti so zrasli totalitarizmi, ateizem, prevladujoča znanstvena in tehnološka kultura, ki jo spremlja materialistična oz. pozitivistična vizija sveta; ta postavlja na rob presežno razsežnost, iz česar izvira dezertifikacija duha. Njegova glavna skrb je zato postala, kako predstaviti vero na pozitiven način, s prenovljeno vnemo spodbuditi vero in ponovno odkriti njeno središčno vlogo. Ratzinger je bil po Lombardijevih besedah ne le briljanten izobraženec, temveč človek, ki ga je Jezus popolnoma osvojil, z velikim veseljem in navdušenjem je o Njem rad govoril predvsem mladim. Temeljne so njegove tri knjige o Jezusu iz Nazareta – študiju in razmišljanju o Njem je posvečal vsak torek. Trilogija sicer ni delo, ki bi imelo značaj cerkvenega učiteljskega nauka, temveč je izraz njegovega osebnega in globokega iskanja Gospodovega obraza in kot tako je “izredno pričevanje”. To delo mu je bilo “nezamenljiv vir moči v pontifikatu”.

Če so bila zadnja leta papeža Janeza Pavla II. izjemno pričevanje o bolezni v veri, nam je Benedikt podaril dragoceno pričevanje o starosti v veri, ki so jo oživljali molitev, skrivnost in upanje. Ratzingerjevo duhovno oporoko najdemo v pismu, ki ga je napisal februarja 2022 in v katerem piše, da Gospod ni le pravičen sodnik, ampak tudi prijatelj, brat, odvetnik in pomočnik. “To je milost za kristjane.” Po “natančnem in verodostojnem pričevanju” naj bi bile zadnje besede papeža Benedikta “Jezus, ljubim te”.

Bil je odličen poznavalec liturgičnih obredov, v njem je bila močna zavest, da z obhajanjem zakramentov obhaja Jezusovo navzočnost. Sam je trdil, naj kristjan pred vsakim delom najde čas za adoracijo, ki nas osvobaja in nam nudi prave kriterije za dobro delovanje. Edina novost, ki jo je Benedikt uvedel v svetovne dneve mladih, je bilo prav evharistično češčenje po večernem bdenju; to se je prvič zgodilo v Kölnu.

Nemški sveti oče je bil človek, ki so ga stalno spremljali svetniki. Rad je ponavljal, da so oni prava obramba vere. Božja ljubezen, ki, kot pričajo svetniki, korenito spreminja življenja, nam namreč zaradi največjega izziva – prisotnosti zlega v svetu – daje upanje, da tudi mi zaupamo Bogu in spreminjamo svet. Svetniki nas spominjajo, da nismo sami, nosijo nas in podpirajo, sploh pa smo po krstu vsi člani občestva svetih, je trdil Benedikt.

Njegova druga močna beseda je bila “Cerkev je živa”. V govoru ob začetku papeževanja jo je ponovil kar 25-krat. In “pasti čredo pomeni ljubiti in biti pripravljen trpeti”. Najtežji križ pontifikata mu je povzročila kriza zaradi spolnih zlorab duhovnikov. Ratzinger, ki je to dejstvo dobro poznal že kot vodja kongregacije za verski nauk, je jasno in korektno nakazal smernice, kako reševati krizo. Bil je “ponižen človek in služabnik resnice, nikdar ni skušal prikrivati šibkosti Cerkve”. Resnica in ponižnost v soočanju z zlom v Cerkvi “sta bili popolni”. Obenem ni nikdar dopustil, da bi moč zla jemala pogum boriti se proti njemu. Zavedal se je, da so v Cerkvi žito in ljuljka, dobre in slabe ribe, “in vendar je Gospod vedno z nami”. Dejstvo, da se je Benedikt presenetljivo in predčasno umaknil s Petrovega prestola, je za p. Lombardija “velik dokaz ponižnosti, duhovne svobode in zavedanja, da je na prvem mestu služba Cerkvi”. Odločitev je sprejel v miru in molitvi. Bil je velik učitelj vere in razuma, duhovnosti in razumnosti. “Ni naključje, da je prav on prvi storil tak korak.”

Ratzinger je bil “velikan”, in vendar so bila osebna srečanja p. Lombardija z njim vedno zelo prijetna in sproščena. Imel je “poseben dar ponižne in spoštljive pozornosti”. S srcem in umom je pozorno poslušal vsakogar, tako da se je ta vedno čutil v središču pozornosti. Vsakogar je skušal globoko razumeti, bil je odprt za dialog. Nič ni bolj zgrešenega od tega, da ga je kdo imel za doktrinarno togega, za varuha pravovernosti in obskuranta, je zatrdil gost tržaškega večera. Verjel je v soočenje, zaupal je v človekov razum in bil pripravljen z drugimi hoditi v dialogu, “ni pa pristajal na relativizem”.

Za p. Lombardija je bil nepozaben dogodek, ki se je pripetil ob koncu bdenja na Svetovnem dnevu mladih avgusta 2011 v Madridu, ko je nad milijonsko množico zahrumel silovit vihar. Papež se kljub dežju ni hotel premakniti, pokazal je “izredno potrpljenje in pogum”. Nevihta se je umirila in on je lahko nadaljeval svoj govor, nato pa z njimi častil Najsvetejšega. “Zavladala sta popolna mir in tišina.” To je bila “izredna izkušnja, ki odlično ponazarja njegov pontifikat in celotno življenje”. Obstajajo nevihte, viharji in nevarnosti, toda če si potrpežljiv in zaupaš, se neurje pomiri, v Bogu najdeš mir, ki bi si ga prej niti ne predstavljal. Papež, ki je po neurju molil s tisto množico, je pravi simbol velikega pontifikata Benedikta XVI., “njega, ki sedaj gleda Gospoda iz obličja v obličje”.