“Radi se družimo in skupaj ustvarjamo!”
Adrian Feri, doma iz Štmavra, raje dela, kot govori. To je sam poudaril, ko smo ga zaprosili za pogovor; isto so nam povedali njegovi prijatelji, ki zelo cenijo njegovo bogato ustvarjalno delo v življenju vaškega kulturnega društva in zato po pravici menijo, da bi ga morala spoznati tudi širša javnost. Bližajo se namreč pustni sprevodi in že spet se bo po ulicah predstavil velik voz iznajdljivih in delavnih Štmavrcev, ki mrzlično pripravljajo svoje pustno presenečenje…
Adrian, od kod tvoja želja po umetnosti?
Imam veliko domišljijo. Kdaj pa kdaj želim svoje fantazije tudi uresničiti. Kulturno društvo Sabotin mi je dalo možnost, da to konkretno delam in tako gojim svojo umetniško žilico. Vedno sem rad risal. Pri trinajstih letih sem naredil kvader, ki ga še vedno hranim doma. Naredil sem več scenografij: eno za Oder90, eno za dobrodelno pobudo, za miklavževanja, za 40. in 50. obletnico delovanja društva… Tista, ki sem jo naredil s pomočjo sovaščanov za 50-letnico, je bila visoka pet metrov in dolga okrog deset. Večkrat mi je pomagal Matjaž Pintar, pa tudi Valentin Devinar, on še najbolj pri prvih vozovih: je zelo delaven in zna dobro “švajsati” (variti). Je tudi zelo konkreten: domišljija me včasih pelje predaleč in on me spet povleče na zemljo…
In pustni vozovi?
Sedaj pripravljamo štirinajsti voz… Zgodilo se je tako: pripravljal sem scenografijo za Oder90, pa so mi predlagali, da bi poskusili narediti voz. Zamislili smo si “Millennium bug”, bilo je leta 2000. Bili smo polni navdušenja, saj bi to lahko bilo nekaj novega za Štmaver. Zraven so bili mladi in tudi starejši, med temi se spominjam predvsem Franca Bizaja, ki ga sedaj ni več: bil je aktiven član društva. Delali smo doma pri Lovrencu Persogli. Jaz sem izdelal načrt po ideji, ki jo je imel Valentin in bi jo na kratko lahko povzeli tako: računalnik se je “zmešal” in človek se je iz sodobnega sveta vrnil v kameno dobo, v čas Flintstonov.
In začeli ste zmagovati…
Da, predvsem v Gorici smo z našimi vozovi velikokrat zmagali. Po mojem je bilo vzdušje na neki način najlepše v prvih letih. Sodelovala je vsa vas. Bili smo mladi in zagnani. Prva ljubezen se nikdar ne pozabi… V teh letih se je spremenilo veliko stvari, seveda tudi v dobro. Pridobili smo si veliko izkušenj in vsako leto gre na bolje. Prvo leto npr. nismo dobro vedeli, kakšno betonsko železo v palicah bi uporabljali, da bi struktura zdržala težo. Tako smo uporabljali debelejše palice in elektro varjene žičnate mreže: delo je bilo zelo naporno in bilo ga je ogromno. Danes, po vseh teh letih, delamo drugače: uporabljamo tanjše železne palice, točno vemo, kje je treba strukturo okrepiti in kje ne. Tako je vse skupaj lažje in voz je lahko tudi večji. Med drugim smo se tudi navadili biti bolj varčni: pred leti so organizatorji sprevodov dajali udeležencem več denarja, zadnje čase nam dajo dosti manj. Vsak voz, potem ko nam ne služi več, razkosamo in spravimo dele, za katere vemo, da jih lahko spet uporabimo. Tako smo tudi “ekološki”.
Kako se sploh lotevate takih podvigov?
Najprej se najdemo, zberemo ideje in razpravljamo. Potem vzamem bel list in začnem risati. Tudi te osnutke skupaj pregledamo in predebatiramo. V naslednji fazi izdelam maketo voza v merilu, nato jo prerišem na milimetrski papir. Dobro je treba preštudirati vse mere, strukturo in vse mehanske dele. Če je voz posebno velik, moraš upoštevati tudi širino cest in veje dreves oz. poskrbeti, da se nekateri deli zapirajo in spet odpirajo. Pri Flintstonih ni bilo problema, pri džungli niti, Škot pa je bil toliko visok, da smo mu morali nižati glavo.
Voz ne uspe vedno točno tako, kot je v načrtu. Vedno je treba kaj popravljati, prilagajati, uskladiti. Tu je tudi največ dela, še zlasti če je struktura velika.
Kje si se vsega tega naučil?
Kot samouk.
Nam lahko razkriješ letošnji motiv vašega voza?
Motiv bo “Made in India”: s svojo tisočletno kulturo, glasbo in ekonomsko močjo Indija osvaja naš svet kot ogromen slon.
In koliko časa vam gre za en voz?
Po mojem potrebujemo približno štiri mesece dela. V društvu imamo namreč tudi druge dejavnosti. V zadnjih tednih je seveda še največ dela, ker moramo voz do konca prebarvati in končati. Barvanje je zelo naporno in zahtevno; lani mi je Mario Monti posebno uspel, še nikoli nisem naredil tako lepe glave. Tudi to je sad izkušnje.
Ker imamo podnevi službo in druge obveznosti, seveda delamo zvečer in ponoči. Delo je težko, ker zahteva moč, fizičen napor ter skakanje gor in dol; zato bolijo tudi kosti in sem tudi izgubil nekaj kilogramov. Ker se včasih zapičim v detajle, niti ne opazim, kako čas teče… Pred nekaj dnevi sem delal do sedmih zjutraj, potem sem šel spat eno uro in nato v službo. Če mi pri delu nekaj ne gre, prav trpim. Poskušam in popravljam, dokler ne dosežem tega, kar hočem. Nekateri umetniki morda ustvarjajo svoja dela na hitro; jaz potrebujem veliko časa, da pridem do rezultata. Saj majhne stvari naredim tudi hitro; ko pa imam pred sabo velike projekte, je drugače. Če bi hotel narediti nekaj perfektnega, tako, kot je v mojih zamislih, bi verjetno potreboval celo leto.
Koliko oseb je v skupini, ki pripravlja voz?
Na začetku je sodelovala, kot sem že povedal, cela vas. S to skupino smo imeli krasne rezultate, osvojili smo tudi pokrajinski pokal, ker smo prejeli največ točk v Gorici, Sovodnjah in Tržiču. To se je zgodilo z Indijanci in leto kasneje spet z gusarji. Če bi nam uspelo še tretjič, bi imeli pokal za vedno, smo si rekli. Zato smo načrtovali največji voz z velikim Rusom in v tretje zmagali pokal! Spominjam se, da smo z njim tekli po Štmavru. Po mojem si organizatorji niso niti predstavljali, da bi lahko kdo trikrat zaporedoma osvojil to nagrado! Leto po tisti zmagi smo se lotili voza samo mesec dni pred pustom, izbrali smo šerifa v krsti in padec meje: kljub vsemu smo v Tržiču prišli drugi.
Po tistem vozu je navdušenje malo upadlo. Delo je postajalo skoraj rutinsko. Kmalu pa je prišla zraven skupina mlajših. Če so do prej sodelovali izrecno Štmavrci, so v zadnjih petih letih skupaj z mlajšimi prišli tudi ljudje izven Štmavra, predvsem iz Gorice in Števerjana. Nekateri sodelavci iz prvih let so se malo umaknili zaradi družinskih in drugih obveznosti, kar je povsem razumljivo, saj delo za voz vzame dosti časa in energij. Mlajši pa so me s svojo energijo spet spodbudili. Lani so oni sami dali zamisel in načrtovali voz, koncept je bil njihov. Moram prav priznati, da sem ponosen nanje, in to tudi zato, ker po mojem mnogim današnjim mladim manjkajo taka zanimanja in sploh želja po druženju.
So ti mlajši zraven tudi letos?
Ja, dosti delajo. Dali so mi idejo o Indiji, ki sem jo sicer že imel vrsto let. Pripravil sem načrt in oni marljivo delajo; kakšenkrat tudi kaj zgrešijo, so pa mladi… Kdo ni bil mlad?
Med njimi je pet stalnih, drugi so manj redni. Nekateri so zelo zagnani pri stvari, delajo, da bi bili najboljši, komaj čakajo povorko, da bi očarali ljudi.
Kako bo velik letošnji voz?
Dolg je devet metrov, širok pet, visok približno osem.
Kako ga sploh pripeljete iz Štmavra v mesto?
Kar moremo, damo na voz. Ostale kose pripeljemo s kombiji. Rabimo tudi manjši traktor pasquali.
Kje boste nastopili?
V nedeljo, 23. februarja, v Gorici, 1. marca na Opčinah, 2. marca v Sovodnjah in 4. marca v Tržiču. Da bi krili stroške voza in ker so mladi letos poskrbeli, da so deloma obnovili prostore, kjer delamo voze, nameravamo iti tudi v Gradež in Gradišče. V Gradežu smo bili prvič lani: sprevod je zelo lep, očarljiv! Organizacija pa res ni bila dobra, saj so bili avti parkirani povsod in so nam prihajali naproti.
Koliko vas bo letos skupno na vozu in okrog njega?
Letos nas bo pri sprevodih sodelovalo približno 110, poleg teh pa še skupina otrok. Ljudje so iz Štmavra, Pevme, z Oslavja in drugih bližnjih krajev. Koordinirati tako veliko skupino ni lahko: letos imata to nalogo Elija Fajt in Martin Persoglia. Elija je odgovoren tudi za kostume, za katere že od vsega začetka skrbi tudi Irena Valentinčič, Martin pa je posebno dragocen sodelavec, saj mi že vrsto let zvesto sledi, dela z mano do poznih ur, se je res veliko naučil in sem prav ponosen nanj. Zelo pomembna je tudi koreografija, za katero skrbi Lara Feri skupaj z drugimi dekleti. Poleg dobro narejenega voza in kostumov je zelo pomembna tudi glasba: če je na sprevodu prava glasba s primerno koreografijo, zadeva gotovo bolje uspe. Radi vnašamo tudi slovensko glasbo.
Eden najlepših vozov je bil po mojem tisti z Indijanci: naslov je bil “Nikoli v rezervi”. Imeli smo čudovito glasbo in koreografije.
Kdo so ponavadi vaši najhujši tekmeci?
V zadnjih letih so bili naši najhujši konkurenti tisti iz Praprota; letos jih ne bo, ker so se menda skregali. Saj tudi v naši skupini prihaja do trenj, ker ima vsakdo svojo idejo. Treba pa je ohranjati mirne živce in poslušati drugega, kdaj tudi opustiti svojo. Treba je biti mehki in nežni.
Če se ne motim, tudi poješ…
Pojem v moškem pevskem zboru v Štmavru, hodim pa tudi pomagat v Rupo. Treba je imeti veselje. Peti sem začel pri sedemnajstih letih, tedaj je štmavrski zbor še vodil Gabrijel Devetak. Vedno rad pojem, tudi pod tušem… Od časa do časa pojem tudi kot solist; sem precej emotiven in vendar mi tudi uspe. Zame je v tistih trenutkih pomembno misliti na to, kar pojem. Če si pozoren na besedilo, poješ dobro.
In na koncu?
Na koncu bi se rad res zahvalil Kulturnemu društvu Sabotin za to možnost: če ne bi bilo društva, res ne vem, če bi prišla na dan ta moja žilica. Rad bi se zahvalil vsem, ki so sodelovali do sedaj: “stari” družbi, ki je bila vedno prisotna in zaradi službe ali družine ne more več toliko sodelovati, pa tudi vsem mlajšim, ki so mi dali energijo in možnost, da sem se spet lotil velikih vozov. Še vedno je lepo. Pomembno je, da se družimo, se pogovarjamo in tudi kaj skupaj ustvarimo. Že to je lepo. Če dosežemo še dober rezultat, je še toliko bolje! Najlepše je biti v sprevodu in opazovati ljudi, kako ostajajo očarani. Že to je zame zmaga: gledati jih, kako se čudijo našemu vozu in ga občudujejo. Ponosen sem, ko ga slikajo. Vse to delamo tudi zato, da smo v javnosti prepoznavni kot slovensko kulturno društvo na Goriškem, da pokažemo, da smo prisotni in uspešni tudi na tem področju. Če zmaga slovenski voz, je zame posebno veliko veselje!
Danijel Devetak
