Prostor za mir se neverjetno hitro oži
Komentar
Vojna je zelo blizu. Gorje, obup, solze in kri so pred našim pragom, vse to pa v nas prebuja strah, občutke tesnobe in obenem solidarnost do nedolžnih žrtev. Če te občutke globlje analiziramo, lahko spoznamo, da je v njih tudi velika mera cinizma: ljudje z lahkoto sočustvujemo s tistimi, ki se oblačijo kot mi, ki verujejo kot mi, ki živijo kot mi. Ukrajinske ženske imajo lakirane nohte in pobarvane lase, otroci imajo čevlje in nahrbtnike, ki so zelo podobni tistim naših otrok. Brez pomislekov – in pravilno – smo odprli meje, vrata naših domov in srca tistim, ki so kot mi, povsem drugače pa gledamo na žrtve vojn, ki se k nam zatekajo iz drugih koncev sveta, ki drugače molijo, drugače živijo. Nedvomno pozitivno je, da so ukrajinski begunci deležni spoštovanja, to pa je v sodobni evropski migrantski politiki dejansko izjema.
Do Ukrajincev smo solidarni, skrbi pa nas možnost, da se bo vojna razpasila po Evropi, da bomo tudi mi v nevarnosti, da bomo morali tudi mi bežati, tako kot oni. Sprašujemo se, kaj lahko storimo, da bo vsega tega čim prej konec. Kako lahko ustavimo vojno, kako lahko ustavimo trpljenje ljudi, ki so nam tako podobni. Čustva in razum se prepletajo, težko je to vojno racionalno analizirati.
Evropski voditelji in evropska javnost gledajo na Ukrajino z vedno večjo naklonjenostjo. Po eni strani smo priča reakciji na oborožen napad velesile, v kateri vlada politični režim, s katerim se večina od nas ne strinja, na državo, ki sedaj trpi in razpada, ker se je približala Evropi in vrednotam zahodnih demokracij. V tej vojni z lahkoto razberemo, kdo je napadalec in kdo žrtev, z lahkoto obsodimo zločinca in opravičujemo državo, ki se pred njim brani. Ta vojna daje nam, Evropejcem, psihološki občutek, da smo na pravi strani, da delamo skupaj, da smo se na novo povezali, da smo “mi proti njim”. Gre za logiko vojne: osredotočamo se na krutost sovražnika in složno nastopamo na strani resnice, na strani tistih, ki se branijo, ubijajo in umirajo v imenu “naše” demokracije. Misli o kompromisu izgledajo dopuščanje zla, podpora sovražniku, vseeno pa si mnogi prizadevajo za takojšnje zmanjšanje konfliktov, za pogajanja brez predsodkov, za medsebojno popuščanje.
Logika vojne rusko stran žal še naprej nagovarja, naj uporabi več tankov, več raket, več nasilja, to pa pomeni več žrtev in poglobitev sovražnosti na vseh ravneh. Z vedno bolj intenzivnim vojskovanjem se prostor za mir dejansko neverjetno hitro oži.
Ukrajinska vlada predvideva, da se bo vojna končala meseca maja, Putin molči in še naprej bombardira, ruši, ubija. Nihče noče biti poraženec in nespametna evforija je še vedno sestavni del bitk, vsaj med vojaškimi poveljniki. Medtem pa matere, otroci, mladi vojaki, ki služijo v obeh vojskah, čakajo pomlad, čakajo na trenutek, ko bodo lahko zadihali, ko se bodo lahko vrnili v porušene domače kraje, objeli svoje najdražje. Žal bo za mnoge prepozno, svojih domov verjetno ne bodo našli, mest in ulic ne bodo prepoznali. Če bo vojna še naprej divjala, bodo našli le razvaline, tišino in turobnost grobišč.
