Prometeju ni uspelo

Antičnega junaka Prometeja poznamo kot tistega, ki je bogovom ukradel ogenj in ga prinesel človeštvu. Za to je bil sicer hudo kaznovan, a odslej je človek poznal skrivnost ognja – in bogovi mu ga niso več mogli vzeti.

Do 21. stoletja, ko sta se vsemogočna administracija in vsevedna znanost prmejduš zarotili, da je treba nehati s to anarhijo in božje spet vrniti bogu – cesarjevo pa cesarju. Kdor je v sodobni civilizaciji hotel prižgati ogenj, ve o čem govorim – če še pred petdeset leti ni bilo človeškega bivališča, ki bi ga grel in mu svetil plamen ognja, ga danes ni nikjer na spregled. Ne, nočem se iti cenene nostalgije. Nisem tako nespameten, da bi romantiziral nekdanje (težke) čase. Tudi nočem, da je to pisanje povod za kakšne cenene teorije zarote. To je morda bolj poetično-simbolni razmislek kot kaj drugega.

Sprožila pa ga je objava v vseh medijih, da so plinski štedilniki baje silno škodljivi za zdravje. Da sprožajo dušikove okside in nas tako počasi spravljajo na oni svet. Kot smo že nekaj časa lahko priča takim in drugačnim poskusom, da bi ukinili, če ne vsaj omejili, kurjavo na trdo gorivo – če se ne motim, je v vsej EU prepovedano, da bi novogradnje kot prvi vir ogrevanja imele drva, torej metodo, ki je človeka grela od samega začetka. Tudi elektrifikacija avtomobilov je na neki način nekaj takega. In povsod ogenj zamenjuje elektrika: električni štedilniki, toplotne črpalke in Tesla za prevoz. Zlahka bi rekli, da še dobro: ogenj je nevaren, umazan in primitiven. Krasni novi svet je tik pred nami! Odslej bo vse na čisto brezogljično elektriko in vsi bomo veseli, srečni in varni. Še cigarete bodo raje elektronske, ko bo dim le navidezen, ustvarjen le za občutek. Ta divji ogenj je treba izgnati – preveč je neobvladan, preveč je potraten, premalo ima izkoristka, preveč neselektivno požira vse pred seboj. Na tem mestu bi se lahko spustil v anarhistično tirado, ki bi se lahko sprevrgla celo v nekaj revolucionarnega, in bi pozival h kaosu gorečega ognja, naj plamen src požge vse pred seboj in ne trpi sinjega hlada električnega suženjstva. Kot so ludisti razbijali stroje, bi tudi mi lahko planili nad pridobitve sodobne elektrificirane družbe in obračunali z njimi kot nečim, kar nam jemlje našo prvinskost, našo svobodo, naš prosti trg. Saj nekaterim sodobnim pobudam, ki se spravljajo predvsem nad elektromobilnost in obnovljive vire energije, ne manjka kaj dosti do tega. Morda pravzaprav samo nekaj retoričnega in pesniškega zanosa. Vseeno pa ne morem mimo nečesa, kar energijo iz ognja ločuje od električne energije: ogenj, gorenje, oksidacija je tako enostaven proces (pa čeprav potraten in slabo obvladljiv), da je dosegljiv vedno in povsod. Ena drobna vžigalica ali vžigalnik pa se kadi pod loncem – praktično kakršnakoli gorljiva tekočina in vozilo se premika (vsaj za silo – saj se spomnimo, ko so mulci po cestah divjali z mopedi na špirit, morda celo kdo iz Juge, da smo wartburge vozili na petrolej). Za ogrevanje na drva potrebujem negorljivo škatlo s cevjo za dimnik in gozd v bližini za drva. Z elektriko pa sem popolnoma odvisen od družbe, države. Moram biti del sistema, ki v celoti urejeno utripa pri 50 hertzih. Ne sme biti nobenih odstopanj, da se sistem ne podre. In električne naprave so vse po vrsti tako zapletene, da si jih ne morem kar tako poiskati v gozdu ali sam izdelati doma; odvisen sem od svetovne preskrbne verige, neizogibno pogojen z njenimi muhami. Če se država ali koncern odloči, da mi nečesa ne da – ali je kar naenkrat petkrat dražje – mi ne ostane drugo kot nemoč. In morda korakanje po ulicah ali pisanje zagretih člankov. Še enkrat, to ni revolucionaren članek. Je le spodbuda k premisleku, koliko neodvisnosti od sistema pa je vseeno dobro imeti in zadržati. Zahtevati, da nam je sistem ne odvzame bodisi z okoljskimi, varnostnimi ali kakršnimikoli že argumenti. Ker na koncu koncev, čez dvajset let vseeno utegnemo slišati o kakšni raziskavi, ki bo preučevala vpliv stalnega 50 Hz električnega polja na zdravje – mogoče večjega kot tisti plamenčki med kuhanjem kosila.