Prof. Ivan Verč: “Dopolniti zgolj zahodni pogled na Evropo z vzhodnim”
O kulturno-zgodovinskih odnosih med Rusijo in Ukrajino
Kot za novembrsko predavanje Bruna Križmana o “pripadanju” Ukrajine in Krima je miljska dvojezična publika tokrat spet napolnila krajevno občinsko knjižnico E. Guglia, da bi prisluhnila razmišljanju o Rusiji, Evropi in “Ukrajini vmes” prof. Ivana Verča, ki je dolga leta predaval ruski jezik in književnost na tržaški univerzi. Po pozdravu organizatorjev, predsednice Društva Slovencev miljske občine (DSMO) K. Ferluga Fiorelle Benčič in direktorja knjižnice Nicole Soia, je odbornik DSMO Davorin Devetak predstavil predavatelja. Še pred tem se je spomnil preminulega Slovenca iz Milj Ervina Ciacchija, ki se je po delovni izkušnji v tujini vrnil v rojstne Miljske hribe ter v na novo urejeni domačiji v sosednjem Premančanu (v Sloveniji) prirejal odmevne prvomajske praznike miru in odprte meje za sožitje in prijateljstvo med tu živečimi ljudmi na obeh straneh.
To je bil pravšnji uvod v nastop tržaškega slavista, ki je podal dolgoročno zasnovan zgodovinski in kulturni pogled, sloneč na poznavanju razmerij in odnosov med narodi, verstvi in civilizacijami na širokem rusko-slovanskem območju. Predočil je potrebo po upoštevanju evropskega razvoja od srednjega veka do danes tudi z vzhodnega vidika: na eni strani zahodnega rimskega frankovskega cesarstva, na drugi vzhodnega rimskega cesarstva v znamenju Bizanca, Konstantinopla, Carigrada, Instanbula. Od ustanovitve Kijevske Rusije s strani skandinavskih Vikingov, prvih zavojevalcev mejnega prostora, U-Krajine – mnogo pred Moskvo –, ki je bil potem pokristjanjen, do osvajanj Mongolcev, Tatarov, Poljakov, Turkov itd. Na območju sodobne Ukrajine so bili, ali so še, poleg Ukrajincev Rusi, Ruteni ali Rusini, Kozaki, Tatari, Judje in še druge manjšinske narodnosti kot nemška, češka. Na Krimu so bili Mongoli, Rusi, Tatari, Turki. Ta je postal del Ukrajine šele po drugi svetovni vojni, ko ji ga je “podaril” Hruščov. Gre torej za večnarodni teritorij in ne monolit, kot ga včasih prikazujejo naši časopisi, iz katerih si lahko ustvarimo sliko, da obstaja le spopad med Ukrajinci in rusofili Donbasa ter ostalih vzhodnih predelov.
Ob občem, shematičnem opredeljevanju in ločevanju Zahoda na dobre in hudobne, ob odsotnosti Vzhoda v zahodni percepciji zgodovine Evrope (sveta Ciril in Metod sta nepoznana) je Verč skušal obrazložiti tudi vidik ruskega naroda, ki je bil v prejšnjih stoletjih bolj žrtev napadov (Napoleon in Hitler) kot pa agresor zahodne Evrope in je svoje širitvene težnje usmerjal proti Uralu in Sibiriji. Izpostavil je vprašanje ali obsesijo varnosti, ki jo Rusi občutijo glede na izkušnje preteklosti, in pri tem povezal Kennedyja in Putina, krizo jedrskih konic na Kubi v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ter možnost širitve Nata na Ukrajino, z jedrskimi konicami tik pred rusko mejo. Poudaril je še zavest ruskega naroda, ki se čuti povsem evropskega zaradi zgodovinske (krščanske) povezave s Konstantinoplom, ki se je tako imenoval celo do leta 1930, ko so ga Turki preimenovali v Istanbul. Zavest, da je po padcu prvega Rima postal “drugi Rim” Bizanc, po padcu slednjega pa naj bi “tretji Rim” postala Moskva. Ruska beseda “car” navsezadnje izhaja iz latinske “Caesar”, prav tako kot nemška “Kaiser”. In nenazadnje zavest, da je Sovjetska zveza trajala sedemdeset let, Rusija pa že tisoč.
Ne da se v kratkem zapisu povzeti več kot uro trajajočega predavanja in razprave (posegel je tudi Bruno Križman), ki je sledila. Morda le še to, da je za poglobitev rusko-ukrajinskih odprtih vprašanj prof. Verč, ki je diplomiral iz Dostojevskega, bolj kot zgodovinske knjige, ki jih je na spletu na pretek, svetoval branje velikih ruskih avtorjev, ki obravnavajo prehod iz caristične Rusije v revolucijo in sovjetizacijo z vsemi epohalnimi posledicami za družbeno, gospodarsko in politično strukturo, a tudi narodno, npr. Babela, Platonova in Bulgakova.
Glede na živ interes občinstva so pri DSMO K. Ferluga zagotovili, da se bodo še naprej trudili ponujati priložnosti za izboljšanje védenja o zapletenem vprašanju s pomočjo strokovnjakov, ki bodo sposobni seči v možgane in srce poslušalcev, kot je uspelo Ivanu Verču, saj je podaril kakovostno in dragoceno univerzitetno lekcijo, izraz velikega znanja in zavzetosti intelektualca.
