Primorska šola na prepihu, knjižna novost prof. Marije Kacin

“Dobro je tudi, da se današnja mlajša generacija zaveda, da šola ni padla z drevesa v naročje kakor zrela hruška, temveč se je bilo zanjo treba trdo boriti,” je na predstavitvi svoje knjižne novosti Primorska šola na prepihu prof. Marija Kacin citirala očeta dr. Antona Kacina ter dodala: “Ta boj še traja in bo trajal, dokler bo treba!”

V do kraja polni dvorani Narodne in študijske knjižnice v Trstu je slavistično društvo v sredo, 26. novembra, priredilo zanimiv večer o slovenskem šolstvu. Sodelovali so avtorica nove publikacije prof. Marija Kacin, prof. Tomaž Simčič in založnik Založbe Bogataj, Damijan Bogataj. Slednji je v uvodnem pozdravu spomnil na idrijske korenine prof. Marije Kacin in na dejstvo, da je knjiga, čeprav obravnava nekoliko oddaljeno temo, že na prvi predstavitvi v Idriji požela veliko zanimanja.

Predsednica Slavističnega društva Trst-Gorica-Videm Vilma Purič je v uvodu poudarila, da je prof. Marija Kacin, ki je poučevala italijanski jezik in književnost na liceju, vselej izkazovala veliko pozornost do prostora, v katerem živimo, in njegovih zgodovinskih posebnosti. Knjigo Primorska šola na prepihu je posvetila vsem, ki jim dolgujemo za obnovitev in uzakonitev naše šole.

Delo zajema širok časovni razpon od leta 1918 do današnjih dni. Podrobno predstavitev knjige je podal prof. Tomaž Simčič, ki je poudaril njen pomen, saj gre za prvi sistematični in celostni prikaz stoletne poti slovenske šole na Primorskem od konca prve svetovne vojne do zdaj. “Pravzaprav bi lahko govorili o križevem potu,” je dejal, “kajti slovenska šola se je morala dobesedno krvavo boriti za svoj obstoj. Zanjo se je bilo treba vedno znova zavzemati in boriti.” Kot je dodal, se današnje razmere sicer ne morejo primerjati s prvimi povojnimi leti, vendar moramo Slovenci tudi danes v spremenjenih in prijaznejših časih dogajanje na šolskem področju spremljati pozorno in budno: “Nič ni darovano, nič samoumevno.”

To ni prva publikacija prof. Marije Kacin na tem področju – izšli sta že dve knjigi z enakim naslovom. Tokratna izdaja pa je bistveno predelana, dopolnjena in razširjena; mogoče je reči, da gre za povsem novo delo, ki bralca sistematično in dokumentirano vodi skozi zgodbe in preizkušnje slovenske šole na Primorskem. Skrbno in natančno so predstavljene vse ključne zgodovinske postaje, zgodbe pa so umeščene v širši kontekst, da se lahko tudi manj poučen bralec zlahka orientira v kompleksnem sosledju krajevnih in svetovnih dogodkov. Simčič je poudaril, da knjiga “ni suhoparno naštevanje podatkov, temveč živa pripoved: na vsaki strani se čuti, da je avtorica pri stvari z vsem srcem in dušo, hkrati pa želi biti objektivna, znanstveno dosledna in opreti pripoved na neizpodbitna dejstva.” Temeljno izhodišče, ki ga avtorica neprenehoma potrjuje, je misel dr. Antona Kacina, da so “šole gotovo najbolj bistven organ narodnega življenja in razvoja”.

“Avtorica globoko verjame v resničnost te trditve in zato meni, da je kratenje pravice do izobraževanja največja krivica, ki jo je mogoče prizadeti posamezniku ali narodu,” je še dejal Simčič ter sklenil, da je šolstvo vedno tema, vredna vlaganja naših najboljših, tudi raziskovalnih sil.

Prof. Marija Kacin je v zaključku poudarila mejnike in osebnosti, ki so se v odločilnih trenutkih, ko je šlo za obstoj slovenske šole in za temeljna načelna vprašanja, znali dvigniti nad očitke in napade. Presegli so tudi huda ideološka razhajanja, stopili iz svojih okvirov in v dobrobit šole našli skupni jezik – v času, ko o dialogu skoraj ni bilo mogoče govoriti. Oblikovali so kompromise. Avtorica je te svetle točke naše šolske zgodovine predstavila z željo, “da bodo v današnjem času vsem nam za zgled – da bomo posamezniki in ustanove složno podprli prizadevanja naših predstavnikov, ki ob svojem delu jasno in nedvoumno podpirajo vse, kar je v prid naši šoli”.