Primorec, ki je izbral srednjo pot

Pri Založbi tržaškega tiska je izšla nova knjiga Rudija Pavšiča. O delu in avtorju smo marsikaj izvedeli na prvi predstavitvi v soboto, 27. junija, na dvorišču Kulturnega doma v Gorici. Delo so po uvodnem pozdravu Igorja Komela na umirjenem, zmernem in prijetnem srečanju predstavili dolgoletna prijatelja Milan Kučan in Tatjana Rojc, ki sta svoja razmišljanja prispevala tudi v knjigi, ter Marjan Žiberna in Pavšič sam. V imenu založbe se je avtorju zahvalil Ace Mermolja, obenem pa je poudaril pomen ovrednotenja spomina za slovensko narodno skupnost v Italiji, še posebno letos, ob obletnicah požiga Narodnega doma in ustrelitve štirih bazoviških junakov – “to so dogodki, ki sodijo v simbolno zgodovinsko strukturo nekega naroda”.
Izbral sem srednjo pot je naslov knjige spominov Rudija Pavšiča, ki se je lani poslovil od predsedniškega mesta SKGZ, potem ko jo je vodil celih 22 let. O nastanku knjige je prvi spregovoril avtor, časnikar in pisatelj Marjan Žiberna, ki je priznal, da je imel pri sodelovanju s Pavšičem lahko delo: vnaprej sta se domenila za posamezno temo, srečevala sta se tedensko, po uro in pol, med tem časom pa je Pavšič zbrano govoril. Žiberni je pisanje knjige dalo dragocen vpogled v to, kar se dogaja v zamejstvu; delo predstavlja Pavšičev pogled na dolgoletno predsedovanje SKGZ, njegovo osebno zgodbo, ki sega v zgodnja petdeseta leta, ko se je rodil in odraščal v Gorici, tretji del knjige pa je osvetljevanje ozadja manjšinske skupnosti od leta 1868, leto po nastanku Avstro-Ogrske monarhije, do odmevnih dogodkov, kot sta bila zaprtje Tržaške kreditne banke ali kriza Primorskega dnevnika.
Senatorka Tatjana Rojc je orisala lik avtorja kot predsednika SKGZ in politika, “v knjigi je zelo dobro zajel povezavo med Italijo in Slovenijo ter vlogo, ki jo mora imeti manjšina”. Slovenci v Italiji smo po njenih besedah prav gotovo pomemben subjekt na ozemlju, še vedno pa nismo razumeli, kaj pomeni imeti za sabo suvereno državo. “Rudijeva pripoved je splet in preplet zgodovine slovenske narodne skupnosti v Italiji, kjer ima posebno mesto Benečija, navezanost in skrb, ki jo ima do tega dela slovenskega ozemlja”. V knjigi so tudi zahtevni argumenti, kot sta npr. zaprtje TKB in opis zaščitnega zakona, ki še ni povsem udejanjen. V zakonu je Tatjani Rojc najbolj pomembno moralno in zakonsko priznanje, da smo vsi Slovenci v FJk enako Slovenci: “Delitev med nami je očitna, jasno pa je, da strankarska pripadnost ne more in ne sme pogojevati izbir v krogu krovnih organizacij in manjšine”. Senatorka je spregovorila tudi o pomenu jezika in medijev, ki nam ohranjajo stik z živim jezikom, in o hudih posledicah fašizma, ki je nekaterim Slovencem vcepil občutek manjvrednosti. Dodala je še misel o enotnem slovenskem kulturnem prostoru, sanjam, ki se do danes še niso uresničile, in o meji, ki je v trenutku lahko spet tu.
Milan Kučan je svoj nastop začel s pripovedjo o letošnji državni proslavi v Ljubljani, ki bi morala biti “ljudska”, ljudstva pa na proslavi ni bilo, saj je bil ob dnevu državnosti center ograjen. Priznal je, da je rad prišel v Gorico, ki je v primerjavi z “ograjeno” Ljubljano “prostor svobode”. Pavšičeva knjiga je Kučana navdušila. Dejal je, da jo je slovenska narodna skupnost v Italiji potrebovala, ker govori o njenih težavah in perspektivah, Slovenija pa jo potrebuje, saj “mogoče bo spet prišel čas, ko se bo zavedala svoje odgovornosti do slovenske narodne skupnosti v Italiji, Avstriji in na Madžarskem”. Po Kučanovih besedah, čeprav so danes meje nekaj drugega, lahko navidez incidentna situacija, kot je epidemija z virusom, meje spet natančno tako začrta, kot so jih začrtale mirovne konference, ki “nikoli niso odločale v prid malim”. Knjiga razkriva Pavšiča kot novinarja in politika – “To je človek, ki se bori za manjšinske pravice”. Kučan je predstavil še tretjo avtorjevo razsežnost, t. j. Pavšiča kot “športnika”, ki je “človek, ki se ne sprijazni s porazom, je rojen zmagovalec”.
Igor Komel je Pavšiča spoznal v četrtem razredu osnovne šole. Povedal je, da je v knjigi razbral njegove osebne izkušnje in spomine na obdobje, ko je bilo življenje za Slovence v Gorici težje. Pavšič je priznal, da živimo v času, ko moramo utrjevati naše vrednote, ne smemo pa biti pretirano nostalgiki: “Hočemo ostati jokava manjšina ali hočemo biti protagonisti tega prostora”? Navzočim je občuteno obrazložil pomen družine, tiste, v kateri je odraščal, Dijaškega doma kot družine, v kateri je gradil svojo osebnost, in svoje tretje družine, SKGZ. Rekel je, da je pri reševanju vprašanj vedno iskal dialog – nima se za zamejskega Slovenca, pač pa za Primorca, sončnega, barvnega, za del večjega prostora. Po njegovem mnenju slovenska manjšina v Italiji ne potrebuje dveh krovnih organizacij, a le eno, ki bo zastopala interese celotne manjšine: “Angažiral se bom samo pod pogojem, da gremo v to smer”!
Na predstavitvi je med občinstvom sedelo veliko uglednih gostov, naj omenimo le nekdanja ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu Petra J. Česnika, Gorazda Žmavca in predsednika obeh krovnih organizacij, Ksenijo Dobrila in Walterja Bandlja, ki so avtorju čestitali in se mu zahvalili za dolgoletno delo v SKGZ.
Na koncu se je razvila še zanimiva razprava o skorajšnjem obisku predsednikov Pahorja in Mattarelle Narodnega doma v Trstu, spomenika bazoviškim junakom in bazovskega šohta. “Obisk obeh predsednikov ob stoletnici požiga Narodnega doma, ki zaznamuje začetek nasilja nad Slovenci, in simbolni postanek pred spomenikom štirim bazoviškim junakom je zgodovinsko dejanje. Ti štirje padli predstavljajo za nas nekaj pomembnega, spominjajo nas na to, kar smo, na vrednote, na katere ne smemo pozabiti”, je izjavila Tatjana Rojc, ki je še dodala, da poklon na bazovskem šohtu predstavlja simbolni trenutek visoke demokracije in visokega civilizacijskega trenutka obeh držav, saj “nihče ne bo spremenil skupinskega spomina nekega naroda, vsak pa ima pravico, da žaluje za svojimi žrtvami, da ima svoj spomin. Prav je, da spoštujemo spomin drugih – če tega ne bomo razumeli, ne bomo razumeli, da smo vsi Evropejci. Prihodnost je lahko samo skupna in evropska”! Za Pavšiča skupni obisk predsednikov ni spravno dejanje, ampak dejanje pomiritve: “Demokracija pomeni tudi spoštovanje drugače mislečih”. Prepričan je, da našim otrokom in vnukom ne moremo pustiti v dediščino napetosti, ki jo mi doživljamo. O dejanju v Bazovici in Trstu je Kučan mnenja, da “če je smisel tega, spoštovanje človeka in človeškega življenja, če je to zrelost tega področja, da sprejme nase vse to, kar se je zgodilo, če je to pietetno dejanje, potem na to ne more biti nobenega prigovora. Ni pa važno samo dejanje, važno je, kar bo o tem rečeno; kar bo rečeno, bo imelo posledice”.

Preberi tudi

Aktualno

07.01.2021
Naših 25 let

Uvodnik

Naših 25 let

13.01.2021

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme