Prijeten literarni večer za najbolj strastne bralce s Tržaškega ob koncu akcije Primorci beremo

V Sloveniji je v zadnjih letih nastalo kar nekaj, tudi leposlovnih, knjig na temo izbrisa. Pisateljica Tina Perić, ki je nase opozorila s svojim prvencem Ćrtice, pa lahko temo osvetli s posebne perspektive, saj je bil med izbrisanimi njen oče. Za zorni kot otroka, ki odrašča v času osamosvajanja Slovenije in čigar oče ima “probleme s papirji”, kot jih imenuje protagonistka, se je odločila tudi v omenjenem prvencu. Z avtorico odmevnega romana v črticah, kot nam razkriva že sam naslov, se je v sredo, 3. decembra 2025, pogovarjala urednica deželnega sedeža RAI Antje Gruden.

Pisateljica Tina Perić je bila na ta veseli dan kulture namreč gostja Narodne in študijske knjižnice (NŠK) v Trstu, kjer so s tem prijetnim literarnim večerom obeležili zaključek priljubljene akcije Primorci beremo. Zato je prisotne uvodoma pozdravil knjižničar Alex Kama Devetak, ki je sodelujočim toplo čestital, saj so Tržačanke – in tudi Tržačani, vendar med sodelujočimi prevladujejo ženske – spet postale najbolj marljive primorske bralke: tudi letos so v osmih mesecih, od aprila do novembra, prebrale čez tisoč knjig. V akciji je sodelovalo šest knjižnic s Tržaškega – poleg NŠK tudi knjižnice z Opčin, Doline, Milj, Saleža in Nabrežine – ter več kot 120 oseb, kar je, kot je povedal Devetak, tudi že stalnica, uspešno jo je zaključilo 95 sodelujočih, ki so prebrali vsaj šest knjig, tudi letos pa so si posebno pohvalo prislužile štiri zlate bralke, ki so prekoračile število dvajsetih prebranih knjig: Rosana Komar, Diana Bukavec, Kostanca Mikulus in Barbara Boneta. Njim je poleg bona za Tržaško knjižno središče, ki so ga dobili vsi uspešni bralke in bralci, letos pripadla še dodatna nagrada.

Zagotovo pa je svojevrstna nagrada za strastne bralce tudi literarni večer s priznano slovensko pisateljico. Tina Perić je za svoje Ćrtice prejela nagrado lanskega knjižnega sejma za najboljši prvenec in bila tudi v ožjem izboru za letošnjega kresnika. Kot je razkrila v sredinem pogovoru, je navdih za naslov in tudi samo strukturo knjige dobila pri Ivanu Cankarju, saj je tako kot on odraščala na Vrhniki: njegove črtice je brala že v otroštvu in spominja se, da so nanjo naredile močan vtis, morda tudi zato, ker pravzaprav, kot je ugotovila ob ponovnem branju po tolikih letih, niso najbolj primerno čtivo za najmlajše, kljub temu da so zapisane z otroške perspektive. V svoji knjigi, ki se je iz zbirke črtic kasneje sestavila v roman, je torej želela popisati življenje otroka na Vrhniki v drugi dobi, ki jo je za osebe, kot sta Tina Perić in protagonistka njene knjige Mia, zaznamovala tragedija izbrisa. Mijina mati je prekmurska Slovenka, njen oče pa Srb, ki mu nikoli niso odobrili prošnje za pridobitev dovoljenja za bivanje v novonastali Republiki Sloveniji. Zaradi njegovega “problema s papirji” Mia od svojega šestega do sedemnajstega leta ni mogla iz države in torej ni videla svojih srbskih sorodnikov.

Tina Perić je priznala, da je bilo pisanje te zgodbe zanjo terapevtsko, s tem, ko je osebne izkušnje posodila izmišljenemu liku, se je lahko oddaljila od lastne bolečine. Na vprašanje, ali je izbris še vedno tabu tema, je odgovorila, da se je v zadnjih letih naredilo veliko pomembnih korakov k razrešitvi te zgodovinske kršitve človekovih pravic, med katerimi je omenila na primer javno opravičilo predsednika Pahorja in spomenik izbrisanim, ki zdaj stoji v središču Ljubljane. Vendar niso še bili storjeni vsi koraki, je poudarila Perić, aktivisti za pravice izbrisanih si na primer prizadevajo, da bi se temo vključilo v zgodovinske učbenike in da bi se prepovedalo njeno zanikanje. Pomenljivo pa je tudi dejstvo, da začenja nastajati vse več knjig o tem; samo v lanskem letu sta poleg Ćrtic izšli še dve, med prvimi, ki sta temo vključila v svoje leposlovje, pa sta bila najbrž Miha Mazzini in Goran Vojnović – slednji je tudi napisal spremno besedo za roman Tine Perić, iz katere je Antje Gruden, ki je v teku večera prebrala tudi nekaj odlomkov iz samega romana, prebrala izsek.

Roman Ćrtice pa ni le zgodba o izbrisu: je zgodba o odraščanju v kompleksnih časih in še bolj kompleksni družini, ki se mora soočati s svojo drugačnostjo in večkulturnostjo. Ta se dobro kaže na ravni jezika, saj se v knjigi s knjižno slovenščino prepletajo tudi ljubljanščina, srbščina in celo prekmurščina. V Prekmurju se je Tina Perić od nekdaj počutila bolj sprejeta, mogoče zato, ker se tamkajšnji ljudje tudi počutijo potisnjeni na rob, pozabljeni od preostale Slovenije – podobno pa velja tudi za Primorce, je še dodala pisateljica.