Kristjani in družba

Preprečiti ali lečiti?

Preprečiti ali lečiti?

Piše Andrej Vončina: Komentar duhovnika / Ob koncu srečanja v Rimu

Pregovor iz naslova poznamo, upam, da se strinjamo tudi z njegovim pomenom. Vsekakor je to tisto, kar mi je prišlo na misel, ko se je srečanje, ki je obravnavalo spolne zlorabe mladoletnih, zaključilo, motalo pa se mi je po glavi že prej. Seveda žrtve gotovo potrebujejo tolažbo in to, da se skuša po najboljših močeh zadostiti pravici, kakor tudi popraviti nastalo škodo, kar pa je še precej, precej težje. Težava je v tem, da imajo naša dejanja vselej tudi svoje posledice, ne obstajajo nevtralna dejanja. Te posledice so lahko dobre ali slabe, kjer se spet lahko še naprej zadeve razdelijo do te mere, da rečemo določenim posledicam celo, da so pogubne. Ko govorimo o dejanjih, moramo vselej povedati, da so le- ta posledica neke miselnosti, posledica neke miselnosti pa so tudi besede. Z vsem tem želim povedati, da se v primeru spolnih zlorab ukvarjamo predvsem z dejanji, in sicer izvršenimi dejanji. Že tu zadeva ni celostna, ker posledice oz. nastali položaj niso izključno zadeva dejanj, temveč še bolj, poleg besed, neke miselnosti ali mentalitete. Neki duhovnik je komentiral takole: “Tole srečanje škofovskih konferenc je rodilo samo nejasne smernice proceduralnega značaja o transparentnosti, prijavah in procesih, nič pa o vzrokih fenomena, v prvi vrsti gre za homoseksualnost in nečiste navade posvečenih, naj bodo hetero ali homoseksualni. Samo, če izhajamo iz teh vzrokov, je mogoče težavo obravnavati korenito in zares preprečevati. Vse, tako nivo analize kakor tudi predlogi ukrepov, je ostalo na pravnem, kanoničnem (cerkveno pravo, op. A. V.) in administrativnem področju, ne da bi se sploh dotaknili moralnega. Kakor da bi šesta Božja zapoved z vsem skupaj sploh ne imela nobenega opravka”! Zaključuje, da to ni krščansko, še manj pa katoliško spopadanje s težavami, temveč prej posvetno. Marsikaj ima ta sobrat prav, nekje je to razmišljanje še pomanjkljivo. Prav ima, ko govori o tem, da je moralno področje ključnega pomena, tudi zato, ker za kristjana morala ni le skupek dogovorjenih pravil obnašanja, neke vrste družbena pogodba. Gre za razodeti način, kar pomeni, da je njen končni izvor pri Bogu, kako v sebi ohraniti celostno kakovost življenja, ki za Sveto pismo in Izročilo ni le neka biološka danost, temveč duhovna. Vsak kristjan dobi vase vtisnjeno Božjo podobo, samega Božjega Sina Jezusa Kristusa, ki se nikoli več ne izbriše, dobi pa tudi posvečujočo milost ali Božje življenje, da bi lahko postal svojemu Stvarniku podoben ali sličen, da bi ga torej svetu okrog sebe odslikaval: “Tako naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih” (Mt 5,16). Ruski protojerej Andrej Tkačev nam, ko govori o tem, kaj je Sodoma, pove, da gre v svojem izviru prav za to duhovno težavo, potem pa se ljudje posledično obnašamo, kakor se. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

27.02.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!