Prepovedano razmišljanje: Živa vera
Že nekaj časa redno dobivam zapise, ki mi jih po spletu pošilja mons. Hector Aguer, laplatanski nadškof v pokoju iz Argentine. Ti zapisi so velikokrat plepleteni z južnoameriško zgodovino, zato so na prvi pogled vsaj nam manj razumljivi, v resnici pa ni tako, saj zgodovinska dejstva primerja sedanjemu času. Zaustavil sem se ob njegovem spoznanju: “Ste si kdaj zastavili vprašanje, kdo so bili tisti, ki so odkrivali južnoameriško celino? Ti osvajalci, kot jih radi imenujemo, so bili v glavnem kristjani, ki pa so svojo vero pustili na ladjah.”
Ugotovitev, ki nam je vsem znana, je pa pri meni vzbudila neki daljni spomin, ki bi ga rad osvežil. Davno je že od tedaj, ko se je začelo bogoslužje v sedanji novogoriški konkatedrali Kristusa Odrešenika. Tedaj se je kot blisk razširila novica, da ima ta nova župnija tisoč nedeljnikov. Tisti, ki smo v tistem času živeli v tolminskih hribih in smo se srečevali z znatno manjšo “nedeljsko čredo”, smo tedaj ostrmeli in se čudili in spraševali: “Kako neki izgleda župnija s tisoč nedeljniki?” Menili smo, da bi za tako “božjo čredo” bilo treba imeti vsaj tri duhovnike. Na neki dekanijski konferenci pa nas je tedanji tolminski duhovnik Anton Štrancar takoj potolažil: “Poslušajte, ko se nekdo iz Baške grape ali Kobariškega, kjer je bil aktiven vernik, preseli v Tolmin, se tu ne prikaže več blizu! Kje pa so ostali verniki tega mesta?” Razvnela se je debata in na koncu smo ugotovili, da je gotovo tudi v tem lepem mestecu vrtnic enako. Kljub vsemu pa je za nas ostala zagonetka, kako je videti župnija, ki ima na nedeljo tisoč nedeljnikov …
Oba primera zastavljata vprašanja: Zakaj nekdo, ko menja okolje, menja tudi svoje verske navade? Ali menja (pozabi) tudi svoje versko prepričanje? Kaj dejansko je z njegovo vero? Takšni primeri na žalost niso osamljeni. Tu smo prišli do nekega protislovja med “verskim prepričanjem” in življenjem. Ne smemo se osredotočiti na svetopisemske prizore, ki jih je Jezus odkrival med “hinavci” in “svetohlinci”, ko je govoril o farizejih. Vsak od nas kristjanov je grešnik z večjimi ali manjšimi pomanjkljivostmi. Sveto pismo Nove zaveze na nekaterih mestih sporoča, da pred Gospodom obstane samo tista vera, ki je živa. Bog je vedno cenil naša stališča in dejanja, ki so usklajena z resnicami vere ali izhajajo iz zavestne verske motivacije. Če pa naše versko prepričanje ni utelešeno v našem osebnem življenju, potem smo v Božjih očeh vpeti v osebno hinavščino, ker je naša vera mrtva, kar se vidi v času in okolju, ki nam je ugodno. Tako lahko začnemo razmišljati, zakaj so osvajalci Amerike pustili svojo vero na ladjah ali pa naši priseljenci z dežele v mesta svojo vero doma na podeželju.
