“Premajhni smo, da bi lahko kdo koga odpisal”

Pod šotorom v Parku Finžgarjevega doma na Opčinah so se v petek, 31. avgusta, začeli 47. Študijski dnevi Draga. Tokratna izvedba je potekala pod geslom organizatorja delovanja katoliške kulturne platforme v Trstu Jožeta Peterlina. Njegove besede “Premajhni smo, da bi lahko kdo koga odpisal” so še kako pomembne v današnjem času, ko mora naša narodna skupnost v Italiji (in tudi v širšem vseslovenskem prostoru) iskati sintezo za obstoj in razvoj. Nelahke družbene in finančne okoliščine namreč silijo našo manjšino v iskanje tvornega dialoga bodisi v svoji sredini bodisi z institucionalnimi sogovorniki v Italiji in Sloveniji.
Na prizorišču dogajanja je bila v otvoritvenem petkovem popoldnevu čutiti ta potreba. Pozdravi gostov, ki jih je pred mikrofon vabil predsednik Društva slovenskih izobražencev Sergij Pahor, so namreč odražali nujo skupnih prizadevanj in tvorne dialoške sposobnosti. Med tistimi, ki so posegli, je največje presenečenje prinesel predsednik Sveta slovenskih organizacij Drago Štoka. Novice, ki jih je posredoval, so namreč nekoliko odpihale oblake nad bližnjo prihodnostjo naše manjšine, nad katero je kot navadno, sicer letos še hujše, pretila nevarnost finančnega poloma. Štoka je najprej napovedal, da se bo notranja ministrica Anna Maria Cancellieri v kratkem mudila v naši deželi ob skorajšnjem začetku delovanja vladnega omizja za vprašanja slovenske narodne skupnosti v Italiji. Še kako razveseljujoča pa je bila novica, ki jo je istega dne predsednik Štoka prejel od slovenskega veleposlanika v Rimu Iztoka Mirošiča: finančno ministrstvo je namreč potrdilo, da bo naša manjšina najkasneje do oktobra prejela težko pričakovana finančna sredstva (sicer ni še znano v kolikšni meri). Preko vseh kanalov, ki jih skupno zastopstvo manjšine snuje na institucionalni ravni, je po mnenju predsednika Štoke potrebno gojiti tudi take vezi, ki lahko pripomorejo k uspešnejšemu razpletu tovrstnih problemov: v svojstvu predsednika SSO je zato navezal stike tudi s predstavnikom Ljudstva svoboščin in poslancem v Rimu Isidorom Gottardom, kar je zaradi pozitivnih novic imelo svojo težo. Prav tako prihajajo dobre novice iz Rezije, kjer je tamkajšnji župan predsedniku Štoku potrdil, da slovenske organizacije ne bodo zapustile doma na Ravenci. Izhodiščna napaka je bila po mnenju Draga Štoke storjena takrat, ko so jugoslovanske oblasti ob izgradnji doma v znak podpore prizadetim Slovencem po potresu v Furlaniji, lastništvo poslopja pripisale občini, ne pa slovenskim organizacijam: to napako še danes plačujemo.
Pozdrave je prinesla tudi senatorka Tamara Blažina, ki se je v svojem posegu navezala na tematiko kasnejšega predavanja o zajamčenem zastopstvu manjšine. Dejala je, da se v Rimu nadaljujejo pogajanja v zvezi z novim volilnim zakonom. Že samo glede njegove sestave se mnenja strank krešejo, kaj šele, da bi vanj vključili normo glede zajamčene zastopanosti predstavnika slovenske narodne skupnosti. Pozdrav je izrekel tudi deželni svetnik SSk Igor Gabrovec, po čigar mnenju tematika zastopstva ostajajo težko uresničljive sanje. Pod šotorom so prvemu predavanju Drage prisostvovali tudi dolinska županja Fulvia Premolin, zgoniški župan Marko Pisani, predsednik tržaškega pokrajinskega sveta Maurizio Vidali in tržaški občinski svetnik Igor Švab.
Petek, 31. avgusta
Slovenci v Avstriji in Italiji se desetletja zaman potegujejo za zajamčeno zastopstvo v izvoljenih organih obeh držav, italijanska manjšina v Sloveniji pa jo je podedovala od socialistične Jugoslavije in je zapisana tudi v ustavi. Ta je bila tema prvega predavanja Drage v petek, 31. avgusta, ki so ga pod moderatorsko taktirko novinarke Erike Jazbar razvili koroški odvetnik ter letošnji Tischlerjev nagrajenec Rudi Vouk, deželni tajnik stranke Slovenska skupnost Damijan Terpin in poslanec italijanske narodnosti v slovenskem parlamentu Roberto Battelli. Jazbarjeva se je na začetku okrogle mize spomnila obletnice smrti pomembnega publicista in političnega delavca Slavka Uršiča. Bil je med ustanovitelji Slovenske demokratske zveze, za njim se je leta 1947 izgubila vsakršna sled, ko ga je jugoslovanska tajna policija odvedla v ljubljanske zapore.
Rudi Vouk je s svojim izvajanjem razprl dragocen pogled v politično dogajanje na Koroškem. Bil je namreč mnenja, da bi bilo zajamčeno zastopstvo v koroškem deželnem parlamentu danes še kako potrebno za slovensko manjšino. Sodne afere zaradi korupcije, ki so hudo prizadele politične vrhove večinskih koroških strank, odpirajo namreč novo obdobje tudi znotraj slovenske narodne skupnosti. Dejansko so vladajoče politične opcije prikrivale svojo zlorabo oblasti tudi na podlagi napihovanja protislovenske gonje, na kar so koroški volivci očitno nasedali. V takih okoliščinah pa se trenutno slovenski koroški politiki počutijo v stiski, saj bi njihove zahteve glede spoštovanja manjšinskih pravic izzvenele kot jalov protinapad na politične nasprotnike; po drugi strani bi morda ta dejstva lahko zasenčila korupcijsko afero dosedanjih vladajočih krogov.
Slovenski Korošci se zato bojijo formulacije lastnih potreb: prav zato bi lahko zajamčeno zastopstvo v deželnem parlamentu preprosto razrešilo to kritično stanje. Ker pa te možnosti ni, so manjšinski politiki prisiljeni iskati zavezništva z ostalimi strankami, kar že itak predpostavlja tehtanje manjšinskih zahtev, da bi političnih partnerjev ne razdražili. Ker je bil govor o zajamčenem zastopstvu, je Vouk predlagal tri modele: prvi naj bi predvideval oblikovanje okrožja, v katerem naj bi izvolili enega predstavnika manjšine, drugega je evidentiral v kombinaciji javnopravnega pluralnega manjšinskega zastopstva, v katerem bi predsednik tega organa zasedal hkrati mesto v deželnem zboru; tretji model gre v smeri evropske zahteve po zastopanosti manjšin v krajevnih enotah.
Deželni tajnik SSk Damijan Terpin je izhajal iz pravne literature in navedel razsodbo ustavnega sodišča, ki je ocenilo za nezadostno dejstvo, da je pripadnik ledinske manjšine izvoljen na listi, ki ni izraz njegove skupnosti. V pokrajinah Trento in Bocen sicer obstajajo drugačna volilna pravila kot pri nas, razsodba pa neoporečno kaže, “da koncept etnične liste ni izmišljen pojem, a ima ustavno pravno podlago”. V tem vidiku bo morala Italija razmišljati tudi takrat, ko bo obravnavala vprašanja zajamčenega zastopstva slovenske narodne skupnosti. Res pa je, da trenutno naša manjšina nima glede tega vprašanja ustavnega kritja, obstaja pa varianta olajšanega zastopstva za evropske volitve (zakon omogoča povezavo strank, ki so izraz nemške, slovenske in francoske manjšine) in za deželne volitve v naši deželi: mučna pogajanja za deželni volilni zakon, pri katerih sta bila ob Terpinu svojčas soudeležena tudi pokojni Mirko Špacapan in Andrej Berdon, so na zadnjih volitvah omogočila izvolitev predstavnika (Igorja Gabrovca) v deželni svet v povezavi z DS. Terpin upa, da se bodo dogovori z največjo stranko na levici nadaljevali tudi na prihodnjih deželnih volitvah, manjšina pa se začenja zavedati, da je vprašanje zajamčenega izvoljenega predstavnika v izvoljenih telesih (tudi v parlamentu) vprašanje celotne narodne skupnosti, ne samo SSk. Skupno zastopstvo se s tem vprašanjem ukvarja tudi zato, ker lahko politični in strankarski premiki v luči novega volilnega zakona preprečijo vstop slovenskega predstavnika DS v parlament. Terpin je obenem dodal, da se ta argument dotika tudi RS, saj bi slovenski predstavnik v italijanskem parlamentu lahko neposredno obravnaval manjšinske probleme, s katerimi se je danes prisiljena ukvarjati naša matična domovina.
Večkratni poslanec v DZ Roberto Battelli je svoj zgodovinski spomin glede geneze zajamčenega zastopstva italijanske manjšine, ki je bil od sredine 80. let prejšnjega stoletja izredno perspektiven in ga je velika večina slovenske družbe v duhu uveljavljanja človekovih pravic in demokratičnih vrednot takrat podpirala, spajal s trenutnim položajem, ki je vse prej kot rožnat. Po začetnem navdušenju je odnos do italijanske manjšine začel pešati po vstopu države v mednarodne forume. Takrat se je začelo spodkopavanje pravic manjšine in primerjati raven njene zaščite z zaščito slovenske manjšine v Italiji, Avstriji in na Madžarskem. Prišlo je polagoma do zamrznitve izvajanja zakonodaje o italijanski skupnosti v Sloveniji. Boljše razmerje je nastopilo šele s prvo vlado Janeza Janše in z vlado Boruta Pahorja, sicer je odnos do italijanske manjšine še danes nedorečen tudi glede na to, da se množijo protiitalijanska stališča na podlagi fašistične preteklosti Italijanov: taka podlaga je po mnenju Battellija, ki je bil svojčas član ustavne komisije, ki je določala pravila zajamčenega zastopstva, “steber slovenske identitete: v takem ozračju si težko predstavljam, da se bodo odnosi do italijanske manjšine spremenili…”, je dejal.
V debati so udeleženci okrogle mize poudarili, da se mlajše sile v manjšini kljub težavam in včasih kljub zbeganosti zaradi prihodnosti vključujejo v politiko. Iz občinstva se je med drugim oglasil predsednik Zadruge Goriška Mohorjeva Damjan Paulin, ki je podčrtal problem ukinitve rajonskih svetov v Gorici in načrtovano poenotenje pokrajin v FJK: po njegovem mnenju bo zaradi teh premikov v prihodnje še kako težko zagovarjati pravice slovenske narodne skupnosti v Italiji. S Paulinom se je strinjal predsednik tržaškega pokrajinskega sveta Maurizio Vidali. / IG
Sobota, 1. septembra

Sobotno popoldne Drage je minilo v duhu podnebnih razmer in planetarnih mej, o katerih je spregovorila dr. Lučka Kajfež Bogataj. Pred tem je Sergij Pahor povabil predstavnike političnih oblasti pred mikrofon. Predsednica tržaške pokrajine Maria Teresa Bassa Poropat je dejala, da predstavljajo Slovenci izredno bogastvo tako za Pokrajino kot Deželo in prav zaradi tega podpirajo njihovo kulturno dejavnost. Generalni konzul Dimitrij Rupel, stari znanec Drage, je kot pozdrav podal nekaj misli glede na to, kako se odzivamo na vprašanje “Kako vam gre”. Od ljubljanskega župana leta 1918 Ivana Hribarja do Dušana Pirjevca, Kučana in Janše. Predlagal je, naj raje ne pretiravamo z odgovorom “odlično, pa se še izboljšuje”; raje odgovorimo “še kar”.
Predavateljica je doma z Jesenic, diplomirala je na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani leta 1980, doktorat je opravila na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, izobraževala pa se je na Švedskem in v ZDA. Od leta 1997 je redna profesorica na Univerzi v Ljubljani, od leta 1996 vodja Centra za biometeorologijo. Bila je članica Medvladnega odbora za podnebne spremembe pri Združenih narodih (IPCC) v Ženevi. Raziskuje na področju klimatologije, objavila je sto znanstvenih in petsto strokovnih člankov ter leta 2008 napisala knjigo Kaj nam prinašajo podnebne razmere.
Dr. Kajfež Bogataj je preko diaprojekcije prikazala, kako je prišlo do kritičnega stanja, v katerem smo sedaj. Gre za dvojno razvojno krizo, in sicer gospodarstva in našega razvojnega modela, ki sloni na količinski rasti. S tem da rušimo ravnovesje, ogrožamo obstoj našega planeta. Kot je dejala predavateljica, se od osnovne šole pa do univerze učimo predmeta zgodovina, sama pa pogreša predmet “prihodnost”. Lahko se izognemo prihodnosti, ki ni taka, kot si jo želimo. Obstaja tudi prihodnost, ki se je bojimo, taka, ki jo pričakujemo, in pa taka, ki je vredna, da se zanjo potrudimo. Prav o tej je tekla beseda pod šotorom v parku Finžgarjevega doma. “Imamo izbiro, zato izberimo pravilno”, je mnenja predavateljica.
Dejstvo je, da ima dvajset odstotkov prebivalstva v lasti osemdeset odstotkov vsega kapitala, eksponentna rast ekonomskih virov pa ne vodi v trajnostni sistem, ker nam zmanjkuje surovin. Na Zemlji je enako vode kot v času rimskega imperija. Prebivalcev pa je vedno več in tudi drugače živimo kot pred dvesto leti. V eni uri je deset tisoč ljudi več, posekajo en hektar gozda, izumrejo tri vrste živali, odvržemo trinajst milijonov pločevink, na dan pa eno milijardo vrečk. Predavateljica se je zaustavila ob pomembnih okoljskih problemih ter prikazala porabo energije od leta 1800 dalje. Zaradi onesnaževanja živijo na Kitajskem pet let manj, v Ljubljani pa eno leto manj.
“Ogrevanje je zadnjih deset let močnejše, kot so lahko strokovnjaki predvidevali. Ne moremo več preprečiti teh procesov, lahko jih le omilimo. Vsako leto je več naravnih, vremensko pogojenih nesreč. Zime bodo toplejše, sušna poletja pa bodo postala stalnica”. Podnebne spremembe prinesejo fizična, politična, ekonomska, socialna in pravna tveganja.
Ob koncu je dr. Lučka Kajfež Bogataj navedla štiri možne scenarije za prihodnost: najbolj optimistični pravijo, da ne bo treba živeti drugače zaradi tehnologije. Drugo možnost poudarjajo predvsem politiki: ozelenili bomo gospodarstvo in zategnili zavoro. Fiziki zagovarjajo možnost sestopa rabe naravnih virov oziroma planetarno skrbništvo. Najbolj negativen scenarij je popolni kolaps. Predavateljica je sklenila svoj poseg nekoliko optimistično, saj je dejala, da za prihodnost, ki si jo želimo, potrebujemo inovacije, tako tehnološke kot institucionalne, infrastrukturne in inovacije obnašanja. / Metka Šinigoj
Nedelja, 2. septembra
Nedeljsko jutro pod šotorom Finžgarjevega doma se je začelo s sv. mašo, ki jo je ob somaševanju p. Edija Kovača daroval škofov vikar za slovenske vernike g. Anton Bedenčič. V homiliji je ob poglobitvi dnevnih beril poudaril pomenljivo misel, da mora Božja beseda preiti v dejanja. Jezusove besede namreč preveč prirejamo svojim potrebam in željam. Za večino pomeni krščanstvo pripadnost neki kulturi, Božjo zapoved je zamenjala človeška beseda. To je kultura smrti. Če se želimo ohraniti kot narod, se moramo vrniti k Božji besedi. “Potrebno je manj govoriti in filozofirati, naša vera potrebuje dejanja”. Krščanska vera je oseben odgovor na Božji klic, je osebno srečanje s Kristusom. Kristjan ne more biti individualist, sam za sebe. “Vera ni v knjigah, je v življenju”.
Jutranje predavanje z naslovom Nemir spraševanja. Temeljna duhovnost in religija je imel teolog in pedagog dr. Branko Klun, ki – kot je uvodoma povedal prof. Tomaž Simčič – sodi v sam vrh sedanje slovenske krščanske in filozofske misli. Ena najbolj usodnih iluzij sodobnega človeka je prepričanje, da človek v bistvu pozna stvarnost, da ni več velikih skrivnosti. Zato je tudi govor o duhovni razsežnosti človeka z vidika naravoslovnih znanosti zgolj prispodoba, način govora. Toda dosleden filozofski razmislek nas privede do tega, da je vsako človekovo spraševanje in védenje dejavnost človeka. Iz notranje perspektive, ki jo vsakdo izmed nas živi, ne moremo izstopiti. Življenje, ki ga živimo v vsakokratni osebni enkratnosti, je prvotnejše od vsakega naknadnega, tudi znanstvenega, spoznanja. Vsako spoznanje ima svoj smisel v odnosu do tega živetega življenja. Človek je odprt na način razumevanja in na način spraševanja. Razumevanje je neločljivo povezano s spraševanjem. Človek je odprto bitje, ki po svojem bistvu sprašuje in išče razumevanje. Spraševanje je naš način življenja. To spraševanje zadeva v prvi vrsti nas same. Razumevanje tega, kaj sem, nam ni dano, temveč, nasprotno, zadano. Človeško življenje je torej zaznamovano s temeljno vprašljivostjo. Ne gre zgolj za vprašanja, ki so v službi preživetja in koristnosti. To, kar smo, smo v razumevanju sebe. Kdo smo in kaj smo: to je temeljno vprašanje, ki konstituira človeka. Sem vprašljiv, ker ne vem, kdo sem. Temeljna vprašljivost je nemir, ki ga v tem življenju ne bomo nikoli pomirili. Tudi vera ne utiša te vprašljivosti. Kljub vsem znanstvenim dosežkom ostaja človek sam sebi največji vprašaj. Duhovna razsežnost je odprtost človeka, spraševanje, s katerim človek presega naturalistično določenost bitja. Smo telesna bitja, a v razumevanju in spraševanju presegamo ujetost v tukaj in zdaj. Duhovna razsežnost lahko ostane človeku zakrita. Duhovno življenje je odpiranje človeka v lastno vprašljivost. Gre za vprašanja, ki zadevajo človeka oz. njegovo življenje v celoti. Temeljna duhovnost, v kateri se človek odpre in odgovarja na vprašanja, ki mu jih zastavlja življenje v njegovi celovitosti, ima lahko različno izraznost in intenzivnost. Duhovno življenje ima za cilj, da odgovorimo na klic življenja, da v polnosti postajamo ljudje. Poslanstvo religij je v tem, da človeku ponujajo celovite odgovore na celovita vprašanja življenja. Krščanska duhovnost je odgovor človeka na Božji nagovor. Biblično razodetje je dogajanje, odrešenjska zgodovina. Srčika religioznosti je, da nismo mi prvi, temveč Bog. Vera ne ukinja naše vprašljivosti, jo pa korenito spreminja. Če stopam v resničen odnos, izstopam iz sebe, se odpovedujem, da bom sam središče in temelj. Tega “razsrediščenja” ni možno narediti z golim umom, temveč z vero, upanjem in ljubeznijo, ki prinašajo razsrediščenje lastne egocentričnosti. Vsako duhovno življenje ima težnjo k lagodnosti: zato spreobrnjenje ni enkratno dejanje, temveč zahteva vsakič novo preverjanje obrnjenosti. Kdor nima takšnega spraševanja, nima duhovnega življenja.
V veri se človek ne sprašuje manj, ampak več. Vera in radikalnost njenega spraševanja poglabljata človeka v njegovi človeškosti. V tej drži je človek sposoben pristnega sočutenja do vsakega človeka. Naše življenje ni stanje, temveč dogajanje. Nismo si sami postavil tal, temelja; v tla, trdnost presežnega temelja lahko samo zaupamo. Biti na poti pomeni biti na način, da zmoreš vedno znova zapustiti ustaljenost in tvegati nov začetek. Sodobna kriza duhovnosti kliče po novih razločitvah in odločitvah, ki so nove samo toliko, da so v novem času zveste izvorni poklicanosti. Cerkev, ki je romarica, sprašujoča in odprta, želi s sodobnim človekom deliti veselje in upanje, žalosti in skrbi; ta bližina ni možna v pokroviteljski drži vedočega, temveč dialoške odprtosti sprašujočega, je sklenil dr. Klun. / DD
Slovenci, doma in za nekdanjo mejo, imamo več kot eno konstrukcijo preteklosti in se vrtimo okrog vprašanja, katera konstrukcija je najbolj resnična. To je napačno vprašanje, ker o resničnosti konstrukcije ne moremo nič gotovega povedati. Mogoč pa je odgovor na to, katera konstrukcija preteklosti je najboljša za razumevanje prihodnosti. Tako je bilten Drage uvedel predavanje, ki ga je slovenski minister za šolstvo, izobraževanje, kulturo in šport dr. Žiga Turk imel na sklepnem nedeljskem predavanju Študijskih dni. Moderator prof. Marijan Kravos je ob začetku izvajanja gosta pojasnil, da je njegovo predavanje dobilo končni naslov šele pred kratkim. Glasil se je namreč Iskanje izgubljenega moralnega kapitala. Minister, po izobrazbi tehnik, je svoje navajanje osnoval na široki paleti družboslovne in filozofske literature. Ta mu je bila podlaga, da bi odgovoril na vprašanje, zakaj se slovenska družba sedaj nahaja v globoki vsestranski (finančni, politični in moralni) stiski. Idej, kako ta kočljivi trenutek prebroditi, je bilo kar nekaj, a doslej se nič ni premaknilo. Zakaj in kaj bi bilo potrebno zato postoriti, da bi v jadra slovenske države zapihal vedrejši veter?
Poglobiti bi se morali namreč v izginotje moralnega kapitala slovenske družbe. Predavatelj je ugotavljal, da so na Slovenskem razlike v razumevanju sveta večje kot drugod. Obenem vsi rojaki ne pripisujejo moralnim temeljem enake veljave. Ne nazadnje v slovenski preteklosti so levičarski in desničarski krogi premalo sodelovali. Več je ‘sedanjosti’, ker je več ‘preteklosti’: zato imamo danes v Sloveniji več resnic. Vsak tolmači namreč svojo resnico in koncepte, ki so vezani na realnost, na podlagi principa uporabnosti: vsak torej živi v svojih miselnih vzorcih in meni, da so vzorci npr. političnih nasprotnikov neprikladni, celo napačni. Minister Turk je izhajal iz vzorca ameriškega misleca in znanstvenika Jonathana Haidta, ki je vrednote zahodne družbe razdelil na te pojme: skrb (zlasti s socialnega vidika), poštenost, svobodo, pripadnost, spoštovanje avtoritete in svetost. Ti temelji so povsem enakopravni. Ljudje, ki se prepoznavajo v levičaskih taborih, čutijo v sebi prve tri pojme, desničarji pa nosijo v sebi prizadevanje do vseh šestih. Taka razdeljenost je celo prirojena, moralni čut pa je prizadet, ko se ta razklanost v družbi polarizira in je čutiti, da je seštevek teh pojmov (3 proti 6) orodje/orožje nasprotnih si barikad. Predavatelj je ugotavljal, kako več moralnih temeljev omogoča večjo prisotnost socialnega in moralnega kapitala v vsaki družbi, ne nazadnje tudi slovenski. Pravo načelo ni zato “ne stori drugemu to, kar ne bi želel, da bi kdo tebi to storil”, ampak “ne storiti drugemu, kar on noče, da se mu stori”.
Slovenska družba je bila v preteklosti dokaj tradicionalna, v njej je namreč sobivalo vseh šest pojmov. Danes pa so pojmi pripadnosti, spoštovanja avtoritete in svetosti izrinjeni: dejansko niso sestavni elementi državnega čuta, so pa obratno načela, ki slovensko družbo delijo. Dogodek, ki je tem pojmom odvzel pravico do ‘slovenskega državljanstva’, je bila revolucija. Odtlej se je slovenska družba ustavila pri najnižjem skupnem imenovalcu, kar danes onemogoča tvorni dialog. Tovrstna omejitev kopičenja moralnega kapitala prinaša ogromno škodo. V drugih zahodnih državah, po mnenju ministra Turka, ni take delitve (dovolj je pomisliti, kako so t. i. velike koalicije drugod po Evropi po drugi svetovni vojni botrovale državnim uspehom). Da bi v matični domovini končno vložili celotni moralni kapital v oblast in tako slovensko družbo in državne institucije ter državo samo rešili kriznega stanja, bi bilo po mnenju predavatelja potrebno jasno in brez izgovorov obsoditi revolucijo (ločiti dediščino NOB od komunističnega prevzema oblasti), poveriti domovinsko pravico pojmom pripadnosti, spoštovanja avtoritete in svetosti (razumeti in sprejeti, da so komu prirojeni tudi drugi temelji) in, ne nazadnje, priznati drug drugemu, “da smo ob različnih vrednotah vsi dobri ljudje”.
Med debato se je poleg Jelke Cvelbar, Lučke Susič, Andreja Capudra, Gabrijela Devetaka in drugih diskutantov oglasil Martin Brecelj, ki je ločitev med levičarji, katerim bi pripadale ‘le’ vrednote socialne skrbi, poštenosti in svobode, ter desničarji, ki bi bili sposobni se odzvati vsem šestim vrlinam, ni strinjal, saj je tovrsten biologizem pretiran; obenem je tudi dejal, da je bilo revolucionarno dogajanje na Slovenskem slabo, sicer tudi odgovor nanj ni bil brez krivde. Predavatelj je sogovorniku sicer priznal, da so naštete vrline prisotne pri vseh, res pa je, da se pri pripadnikih levičarskih nazorov izraziteje kažejo prvi trije pojmi kot pa ostali. Ta seznam je bil zgolj prikladen teoretični model, da bi lahko danes presodili položaj slovenske družbe. / IG

Park Finžgarjevega doma na Opčinah / Študijski dnevi Draga 2012

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme