Predstavitev knjige Zapisi o TIGR-u je bila tudi poklon zgodovinarju Branku Marušiču
Predstavitev zadnje knjige zgodovinarja Branka Marušiča Zapisi o TIGR-u v Kulturnem domu v Gorici prejšnji ponedeljek je bila zamišljena istočasno tudi kot slovo oz. počastitev znanega zgodovinarja, ki se je ukvarjal predvsem z zgodovino 19. in 20. stoletja, s posebnim poudarkom na raziskovanju preteklosti našega mesta. Večera sem se udeležil po prijaznem vabilu ravnatelja KD Igorja Komela, ki je nastopil kot prvi izmed omizja, ki so ga sestavljali še Gorazd Humar, Kaja Širok in Milovan Valič. Igor Komel se je spomnil srečanj z Marušičem, navedel njegovo večplastno zanimanje in sodelovanje pri raznih projektih (PSBL, Mohorjeva družba, mešana slovensko-italijanska zgodovinsko-kulturna komisija itd.), naštel njegove zasluge in pomen za naš zamejski in vseslovenski prostor. Tudi Kaja Širok je spregovorila predvsem o Marušiču kot zgodovinarju in sodelovanju z njim, medtem ko je Milovan Valič razložil, kako je publikacija (Zapisi o TIGR-u, Zbornik zapisov dr. Branka Marušiča o tajni protifašistični organizaciji TIGR) sploh nastala.
Še najbolj zanimiv je bil nastop Gorazda Humarja (aktualnega predsednika društva TIGR Primorske), ki je izkoristil ponujeno priložnost, da bi postavil nekaj pik na i nekaterim prepričanjem, glede katerih se še danes nismo poenotili. Dotaknil se je namreč nekaterih tem, ki niso bile neposredno povezane s predstavitvijo knjige, razen, seveda, če je tematsko ne razširimo na širši kontekst zgodovine naše Primorske. Najprej je poudaril, da je bila Primorska priključena in ne vrnjena Slovencem. Zgodovinar dr. Renato Podbersič in zgodovinska stroka sicer poudarjata, da je za dogodke po prvi svetovni vojni in Pariško mirovno pogodbo terminološko pravilnejši izraz priključitev namesto vrnitev. Primorska pred tem namreč nikoli ni bila del slovenske oz. jugoslovanske države v modernem smislu, zato je ni bilo mogoče “vrniti”, temveč je bila po dolgem obdobju italijanske oblasti priključena k matični domovini. Boris Pahor je tej interpretaciji svoj čas nasprotoval z besedami: “Za nas Slovence je bila to vrnitev. Mi smo dobili samo vrnjeno, kar nam je bilo vzeto, zato mora ‘vrnitev’ ostati. Pozivam vse, ki bodo odločali o tem: ne črtajte tega imena, kajti bilo je krvavo plačano.” Prejšnja (Golobova) vlada je namreč izglasovala spremembo Zakona o praznikih in dela prostih dnevih, po kateri se je do tedaj praznik vrnitve (15. september) preimenoval v praznik priključitve Primorske k matični domovini.
Nekdanji podpredsednik Državnega zbora in poslanec SDS Danijel Krivec je bil po glasovanju podobnega mnenja kot moj oče: “Gre za neprimeren in škodljiv izraz. Vrnitev pomeni, da se vrneš domov oziroma tja, kjer je tvoj rod; tja, kjer so že stoletja živeli Slovenci. Če pa govorimo o priključitvi, priznavamo, da ta dom nikoli ni bil naš, kar je zgodovinska neresnica. Iz uvoda zakona izhaja, da predlagatelji zakon spreminjajo izključno iz ideoloških razlogov, saj poimenovanje ‘priključitev’ uporablja v odloku samo vrhovni plenum OF 16. septembra 1943, ki nikoli ni imel nobenega pomena v mednarodnem pravu.” Gre torej za čustveno obarvan izraz (vrnitev), ki je bolj všeč narodnjakom in desni sredini, medtem ko je stroka in nekdanja politična nomenklatura bolj naklonjena izrazu priključitev, ki naj bi bil zgodovinsko bolj ustrezen.
Humar se je v svojem nagovoru obregnil tudi ob kritike, da je bil TIGR in njegova vloga dolgo časa po vojni zamolčana tema. Pripomnil je, da TIGR ni bil kot zgodovinska tema zamolčan, ampak samo potisnjen na stranski tir. Lahko bi rekli, da gre zopet za igro besed: dejstva kažejo na diskriminatoren odnos oblasti in uradnega zgodovinopisja do predvojnega primorskega antifašizma, še zlasti do TIGR-a, ki je na strani vladajoče politike prevladoval vse do srede osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je, poleg drugih vebin, začela vedno bolj oglašati tudi tigrovska tematika.
Sumničavost in nezaupanje OF ter komunistov do pripadnikov TIGR-a lahko razširimo tudi na “neugodne”, “sporne” ali “nekonvencionalne”, večkrat vidne pripadnike OF, kakršen je bil moj stric Janko Premrl. Gorazd Humar je omenil tudi njega in njemu slične, ki so po mnenju širše javnosti umrli v nepojasnjenih okoliščinah, rekoč, da so se malodane o vseh padlih pojavile najrazličnejše govorice, ki pa jim ne gre nasedati. Nimam namena na tem mestu ne polemizirati ne dokazovati nasprotno. Ugotavljam, da se zadnja leta pojavljajo publikacije, kakršna je izšla leta 2020 (Janko Premrl – Vojko, ob stoletnici rojstva), ki na očitke, da je partizansko vodstvo odstranilo nezaželene ali nezanesljive pripadnike OF, odgovarja z argumentacijami, ki se jih da izpodbijati. Ker je bilo takih smrti v nepojasnjenih okoliščinah veliko, ne moremo posploševati in jih spraviti vse v en koš. Da so ga (ali naj bi ga) umorili partizani, je na osnovi povojnih pričevanj ugotavljala tudi moja mama v knjigi Moj brat Janko-Vojko. Stričeva smrt se sicer časovno ujema s sprejetjem t. i. Dolomitske izjave in konsolidacijo OF pod popolno oblastjo KPS, kar zagotovo ni pomenljivo dejstvo. Zoprno je zato danes poslušati vsa ta argumentiranja, ugibanja, domneve, takšne in drugačne o njegovi usodi, ki učinkujejo razdiralno, medtem ko bi nas morala njegova življenjska preizkušnja povezovati v najžlahtnejših vrednotah, za katere se je boril in žrtvoval.
