Predstavili so Rebulov zbornik 2
Po mnenju raziskovalke Martine Ožbot je standardna oz. knjižna slovenščina dejansko pluricentričen jezik, “se pravi jezik, ki je razsrediščen, ki ima več središč”. Trst oz. zahodno zamejstvo je zanjo eno izmed teh. In po njenem mnenju sodi med osrednje jezikovne kovalce našega prostora prav gotovo Alojz Rebula.
To je le ena izmed iztočnic, ki jih ponuja publikacija z naslovom Rebulov zbornik, v kateri je založba Mladika zbrala eseje simpozija, ki ga je Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm posvetilo romanopiscu in esejistu lani junija ob njegovi devetdesetletnici. Rebulov zbornik, ki so ga že predstavili na letošnji Dragi, je bil uvodni 'gost' nove sezone srečanj ob kavi (ponuja ga podjetje Primo Aroma) v prav tako novih prostorih Tržaškega knjižnega središča.
Po pozdravnem nagovoru urednice pri založbi Mladika, Nadie Roncelli, je besedo prevzela Marija Pirjevec, ki je obrazložila naravo vsebine publikacije, obenem pa tudi to, da je knjiga dopolnjena izdaja prvega zbornika, ki je pred desetimi leti počastil pisateljevo osemdesetletnico. Slavistično društvo je na tak način hotelo počastiti opus besednega umetnika, ki je “opazno zaznamoval slovensko književno javnost 2. polovice 20. stoletja vse do danes”. Rebulovo prozo z vsebinskega vidika odlikuje “nasprotje med partikularnim, se pravi regionalnim in vsestranskim, njegovo duhovno področje pa sega od antike do sodobnih filozofskih in literarnih tokov”, je dejala in citirala Igorja Škamperleta, po čigar mnenju Rebula presega zunanji okvir, saj njegovi liki nagovarjajo univerzalnega človeka. V zborniku se poleg omenjenih Martine Ožbot in Igorja Škamperleta zvrstijo še sama Marija Pirjevec, ki v svojem zapisu raziskuje odnos Alojza Rebule do slovenskega jezika, Aleksander Skaza, ki obravnava pisateljeve literarno teoretične vidike, Miran Košuta in Zoltan Jan, ki proučujeta Rebulov odnos do italijanskega kulturnega in literarnega miljeja, Jože Horvat, ki obravnava Rebulove intervjuje, in Jadranka Cergol, ki razmišlja o Rebulovi klasični kulturni podlagi (Cergolova je svojčas objavila študijo ravno o tej temi z naslovom Med mero in misterijem, ki bo v kratkem izšla v italijanskem prevodu). Poleg omenjenih avtorjev so bili v TKS prisotni še ostali sodelavci lanskega simpozija in letošnjega zbornika, Miroslav Košuta, Tatjana Rojc, Martin Brecelj in Bogomila Kravos. Kot je ugotavljala urednica Marija Pirjevec, so v zborniku, ki ga je grafično opremil Danilo Pahor, zbrani avtorji različnih generacij, kar daje knjigi še večjo težo: vsaka generacija namreč razmišlja o isti temi s svojega zornega kota. “Rebulov zbornik ni zato le homaž pisatelju, ampak tudi znanstveno delo, ki bo dopolnjevalo dosedanjo strokovno literaturo o delu in osebnosti našega velikega pisatelja”.
Posebno dragoceno je bilo pričevanje Miroslava Košute (zborniku je prispeval dva zapisa, enega bolj osebne, drugega bolj strokovne narave), ki je z Rebulo v letih vzpostavil tesen prijateljski odnos, “pa čeprav sva se nazorsko nahajala na nasprotnih si bregovih”. Njuno prijateljstvo se je utrdilo predvsem, potem ko so Rebulo njegovi življenjski sopotniki zapuščali: “Takrat sva se srečevala na bregu odvečnega… ” Stična točka njunega intelektualnega razglabljanja je bila “nesrečna zgodovina našega zamejskega življa, ki se še trudi, da si sam koplje grob”. Rebulova knjiga Kominform v Zabrinju temelji ravno na njunih pogovorih glede hudega ideološkega razkola v povojnih letih. Košuta je občinstvu zaupal, da je stanovskega kolega (kot tudi Borisa Pahorja) vedno rotil, naj svoje pero usmeri v obravnavo ravno teh naših tematik, naj piše o svojem otroštvu, o svoji mladosti v luči pričevanjskega doprinosa do kočljivega trenutka našega etničnega telesa, ki je v času fašizma tvegalo izginotje. Rebula pa se je raje prepuščal svojim priljubljenim krščanskim tematikam. “Prav je, da sta se bodisi Rebula bodisi Pahor držala svojih vsebinskih nagnjenj, prav pa bi bilo tudi, da bi obravnavala še druge teme”, je podčrtal Košuta. Tatjana Rojc in Martin Brecelj sta se poglobila v Rebulovo krščansko eshatologijo. “Rebulovo delo zaznamujeta tragika eksistence in hkratna transcendenca, iz katere išče katarzo iz niča. Zato da bi pisatelj te tematike opredelil na podlagi izkustva, se naslanja na zgodovinsko razsežnost človeka”, je dejala in dodala, da je “Rebulovo iskanje Boga vedno racionalno”. Brecelj v svojem eseju razmišlja o tem, da je Rebulovo krščanstvo nekakšno dialektično zanikanje Nietzschejevega oznanjevanja nadčloveka in večnega vračanja enakega. Brecelj se namreč poslužuje nemškega filozofa zato, da bi bolje opredelil Rebulov krščanski etos. “Očitno je pisateljeva duhovna zgodovina nekakšna na glavo postavljena Nietzschejeva zgodovina nihilizma, saj je za Rebulo vrednostno pozitivno to, kar je za Nietzscheja nihilistično, in obratno”. Dejansko oba s svojega gledišča maksimalno ovrednotita življenje, “a medtem ko za Nietzscheja to pomeni prometejsko privleči nebo ali Boga na zemljo, je za Rebulo res obratno, da se mora zemlja preroditi v nebesih oz. Bogu”. Bogomila Kravos pa je analizirala odnos, ki ga je Alojz Rebula imel do Slovenskega stalnega gledališča in obratno. Po njenem mnenju je šlo za neke vrste “srečno srečanje”. Proučevalka naše gledališke preteklosti je zatrdila, da je tedanje vodstvo SSG zaupalo pisatelju, v katerem je uvidelo velik intelektualni potencial. Rebula je doživel dve uprizoritvi svojih del, in sicer Hribi, pokrijte nas in Operacija Timava, obenem je prevedel tudi Ajshilovo Sedmerico proti Tebam. To delo je SSG postavilo na oder v devetdesetih letih.
Iz občinstva se je po krogu posegov oglasil zgodovinar Jože Pirjevec, nekdanji Rebulov dijak. Profesorja se je spomnil kot osebe, ki je v mladih znala vzbuditi ljubezen do antičnega sveta. Po drugi strani je bilo očitno, da mu vzgojiteljski poklic ni bil pri srcu: šlo je za “tlako”, ki mu je dajala možnost, da je lahko v miru opravljal svoj pisateljski poklic. Pirjevec se je spustil še v teološko obravnavo Rebulovega krščanskega etosa: avtor uspešnice Tito in tovariši je gladko dejal, da je Rebulov pogled na krščanstvo presežen, da je pisatelj človek 'starih časov', tistih, v katerih je Cerkvi načeloval Janez Pavel II., in ne zrcali duha sedanjega veka papeža Frančiška. Povsem drugačna pa je panteistična razsežnost Rebule: ko pisatelj prestopi prag narave, je pa izvrsten…
IG
