Praznik v stoletnem svetišču

Piše: Danijel D. Fotografije: DD

Štandrež / Zahvalna maša ob visokem jubileju župnijske cerkve

Bombe prve svetovne vojne so cerkev v Štandrežu hudo iznakazile, po vojni pa je svetišče na istem mestu spet vstalo iz ruševin, “v miru prerojeno”. Ob 100-letnici ustanovitve župnije in posvetitve župnijske cerkve je bila 3. maja zvečer praznična zahvalna maša, ki jo je vodil nadškof msgr. Carlo Roberto Maria Redaelli.

Uvodoma je župnik, vikar za slovenske vernike v goriški nadškofiji in vodja pastoralne enote Soča-Vipava msgr. Karel Bolčina pozdravil številne prisotne v cerkvi, ki je torej odslej stoletna. Nadškofu se je zahvalil, ker njegova navzočnost povezuje krajevno stvarnost s škofijsko in vesoljno Cerkvijo. Pozdravil je tudi ugledne goste, med katerimi so bili senatorka Tatjana Rojc, državna sekretarka z Urada vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar, generalni konzul RS v Trstu Gregor Šuc, goriški kvestor Luigi Di Ruscio in občinski odbornik Maurizio Negro; pisno je svoje čestitke poslal prefekt Raffaele Ricciardi. “Želim si, da se v tem templju vsi počutimo doma.”

Smisel slavja je lepo povzel Saša Quinzi, ki se je v imenu vernega občestva zahvalil tudi prednikom, ki so pred sto leti sklenili, da cerkev ponovno zgradijo na kraju, kjer je že stala cerkev iz 19. stoletja, ki je nadomestila baročno cerkev, ki je stala na kraju, kjer je bila prvotna, srednjeveška cerkev. “Stojimo na kraju, ki je že več stoletij, morda že tisoč let, posvečen kraj, kjer se dnevno vrstijo prošnje, zahvale, evharistične daritve, petje … Skratka: smo v svetem in posvečenem kraju, kjer se ljudje že stoletja nepretrgoma obračajo k Bogu.” Ta cerkev bi ne bila to, kar je, ko bi v njej ne bilo tudi poslikav Toneta Kralja; letos poteka 60 let, od kar je umetnik zaključil delo in cerkev opremil z umetnostjo, ki je tudi cerkvena in liturgična. “Z njo usmerja naš pogled v resnice krščanskega življenja, predvsem v življenje Kristusa.” V prezbiteriju, kjer kraljuje motiv Jezusovega vnebohoda, je umetnik poslikal tudi sebe, “med upodobljenimi je edini bos, kot Mojzes, ki je na gori Sinaj stopil pred Boga”. Naša drža hvaležnosti naj bo povezana tudi z držo ponižnosti in ljubečega odnosa do Cerkve in Boga, je sklenil Quinzi.

V homiliji je nadškof dejal, da je praznovanje stoletnice cerkve in župnije pomemben dogodek. Res je pomembna cerkev kot skupnost vernikov, “to je prava Cerkev”, toda tudi stavba ima svoj pomen. Spomnil se je navdušenja, ki ga je prevevalo, ko je bil kot mladenič in ministrant v Milanu prisoten pri zgraditvi nove župnijske cerkve. “Cerkev je več kot samo bivališče, je znamenje Božje prisotnosti v mestu, znamenje krščanske skupnosti, ki želi sprejemati.” Za tako skupnost so bistveni poslušanje Božje besede, skupna molitev, evharistija, karitativna dejavnost, bližina ljudem v stiski. Vse to je bilo v zadnjih sto letih prisotno tudi v Štandrežu. Tudi danes si moramo prizadevati, da bi z ustvarjalnostjo, ki je sad Svetega Duha, nadaljevali na tej poti. Vera, ki se prenaša iz roda v rod, je velika milost. Zato moramo biti hvaležni vsem, ki so ohranili živ plamen vere vse do današnjih dni. Duh nam obenem daje moč in navdih za nove poti pričevanja in oznanjevanja, je še dejal msgr. Redaelli. Tudi pričevanje in oznanjevanje sta namreč za vsakega kristjana bistveni razsežnosti. Skupaj moramo iskati nove poti do ljudi, krepiti navzočnost Boga v našem času, si prizadevati za večje sožitje in sodelovanje v obmejnem prostoru, za sprejemanje ljudi, ki bodo v letu EPK prišli spoznavat naše kraje in njihovo zgodovino, prežeto s starimi ranami, pa tudi z velikim bogastvom, s stvarnimi priložnostmi za skupno pot v duhu miru in sprave. Priseljenci, ki prihajajo prek Balkana, nas pozivajo k temu, da bi jih sprejemali in tudi njim pričevali o svoji veri. Ostareli, ki jih je v naši sredi vedno več, nas vabijo, da bi bili bolj pozorni do njih, da bi jim znali spregovoriti o upanju, ki gre preko smrti. Bodimo torej hvaležni za sto let župnije, obenem pa glejmo naprej z zaupanjem in zavzetostjo, je še dejal nadškof.

Ob koncu obreda, pri katerem so somaševali tudi g. Mirko Butkovič, diakon Mario Gatta in g. Antony Paulson, s kora pa ga je požlahtnilo mogočno petje cerkvenega pevskega zbora pod vodstvom Tiziane Zavadlav in ob orglanju Silvana Zavadlava, je msgr. Bolčina skupno z nadškofom podelil prvi Temeljni kamen, priznanje župnije za posebne zasluge, tistim, ki so v teh sto letih izkazali ljubezen do te cerkve in delali za župnijsko skupnost. “Zdi se mi prav, da danes prejme priznanje skupina, ki že sto let nepretrgoma dela v tej cerkvi. To je skupina Marta, ki že sto let čisti in krasi našo cerkev ter skrbi zanjo.”

Jubilejno praznovanje se je po nadškofovem blagoslovu nadaljevalo v župnijskem parku ob bogato obloženih mizah in veselem petju.

Preberi tudi

Bog poišče tiste, ki ga iščejo

Kristjani in družba

O dolinskem župniku Placidu Sancinu

Kristjani in družba

Več kot samo glasbeni večer

Goriška

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme