Dežela FJk

Praznik ljubezni do glasbe in glasbene vzgoje

11. 12. 2015

Jubilej, ali bolje LJubilej (igriva spojitev besed ljubezen in jubilej se je utrnila prof. Mojci Šiškovič), ki ga je Glasbena matica s slavnostno akademijo praznovala v sredo, 2. decembra, v Kulturnem domu v Trstu, je globoko zrcalil predanost glasbenemu izročilu, ki je oblikovalo odnos glasbene šole Marij Kogoj do kulturne, koncertne in pedagoške dejavnosti več kot 70 let. Na koncertnem listu, ki je bil namenjen občinstvu, sta namreč izžarevala dva časovna roka (1909-1927 in 1945-2015), ki v marsičem odražata tudi zgodovino naše narodne skupnosti, njen vzpon, prisilno zatrtje njene vsestranske dejavnosti in preporod.
Parter Kulturnega doma, v katerem so sedeli tudi minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc, državni sekretar RS na kulturnem ministrstvu Anton Peršak, generalna konzulka RS v Trstu Ingrid Sergaš, konzulka Eliška Kersnič Žmavc, podpredsednik deželnega sveta Igor Gabrovec, predsednik pokrajinskega sveta Maurizio Vidali, predsednica paritetnega odbora Ksenja Dobrila, poslanka Tamara Blažina, predsednica Glasbene matice iz Ljubljane Ivanka Mulec Ploj, podžupanja občine Trst Fabiana Martini, župana občin Repentabor Marko Pisani in Dolina Sandy Klun, predsednik SKGZ Rudi Pavšič ter Ivo Korva v zastopstvu SSO, se je z vsebino teh obletnic seznanil na podlagi veznega teksta dogodka, ki so ga prireditelji zaupali igralki SSG Nikli Petruški Panizon, in predvsem govorov, ki sta ju imela ravnatelj GM Bogdan Kralj in predsednica te glasbene ustanove Milena Padovan..
Krajši zgodovinski pregled Glasbene matice
Zametki slovenskega glasbenega šolstva segajo v leto 1909, ko so na pobudo prof. Karla Mahkote ustanovili Pevsko in glasbeno društvo Trst kot podružnico ljubljanske Glasbene matice – navaja zapis Rossane Paliage na spletni strani šole. Uradno so to ustanovo poimenovali Glasbena matica šele leta 1922. Prvotni namen novonastalega društva je bil prizadevanje za kvalitetno glasbeno pedagoško ponudbo, a dejavnost se je po zgledu matične ustanove razširila še na založništvo in organizacijo koncertov. V skromnih razmerah je bila posebna pozornost ob pouku klavirja, godal in solopetja posvečena zborovskemu petju kot nadaljevanje zasidrane tradicije, ki je od prejšnjega stoletja združevala člane slovenske skupnosti in jih narodno in kulturno označevala. Pouk se je odvijal v prostorih, ki so jih dajali na razpolago šole in društva. Šolnine, ki so jih plačevali ucenci, so krile le del celotnih stroškov šole, ki so jo dobrohotno podpirali z denarnim prispevkom premožnejši zasebniki. Na koncertnem področju je šola spodbujala predvsem nastope lastnih izvajalcev in Društvenega orkestra. Od leta 1914 je pouk potekal v prostorih Narodnega doma. Po neplodnem obdobju prve svetovne vojne, ko je moralo društvo radikalno okrniti svoje delovanje, je šola v povojnem času doživela nov razcvet, ki se je izrazil tudi v naraščanju števila učencev in v kvaliteti koncertnih večerov, na katerih so nastopali najbolj priznani slovenski in tuji glasbeniki. Leta 1920 je šola imela 126 učencev, 80-članski pevski zbor in 35-članski orkester.
13. julija 1920 je Narodni dom vzplamtel v ognju fašističnega nasilja, ki je tudi naši glasbeni ustanovi prizadejal hud udarec: plameni so zaobjeli učilnice z instrumenti in arhivi. Profesorji so po krajšem premoru tudi ob podpori slovesnkih društev spet pričeli z rednim poučevanjem v manjših prostorih v predmestju ali v zasebnih stanovanjih. Težke razmere in vzdušje so krepili zavest, odpornost in enotnost slovenske skupnosti, da je število učencev v tem obdobju celo naraslo: fašistično nasilje pa se je stopnjevalo, dokler se je leta 1927 odbor odločil za razpustitev ustanove, da bi jo rešil hujših posledic prisilne zaplembe.
Glasbena matica je doživela dolgo pričakovani prerod takoj po koncu druge vojne. Mesto ravnatelja je tedaj prevzel violinist Karel Sancin. Šola ni imela svojega sedeža, zato se je pouk odvijal v vseh razpoložljivih prostorih slovenskih prosvetnih društev kot tudi po zasebnih domovih. Postopoma se je šola usmerila v vedno bolj strokovno in sistematično metodo poučevanja z učnimi programi, ki so bili po nivoju in zasnovi vedno bolj podobni tistim državnih glasbenih ustanov. Poleg godal in klavirja, je šola uvedla še pouk pihal in harmonike, za katero je veljalo precejšnje povpraševanje. Od leta 1950 je šola začela delovati v meščanskem poslopju v ulici Ruggero Manna nedaleč od glavne železniške postaje, leta 1962 pa je bil ustanovljen goriški odsek. Odtlej je Glasbena matica začela delovati kot privatna šola z razvejano dejavnostjo (tudi s poukom solopetja), v kateri so učenci študirali po ministrskih programih, da bi ob koncu svojega šolanja lahko polagali diplomske izpite na državnem konservatoriju. Kot prvi je leta 1968 diplomiral na Glasbeni matici violinist Žarko Hrvatič. V času je šola utrdila svojo deželno razsežnost z odprtjem podružnic v vseh treh pokrajinah.
Od obnovitve dejavnosti v prvih povojnih letih je Glasbena matica postavila v ospredje redno prirejanje koncertov, s katerimi je stopila v širšo stvarnost ne samo kot šola, ampak kot kulturna ustanova. Glasbena matica je bila na koncu devetdesetih let zaradi hudih finančnih težav korak pred zaprtjem, a tudi takrat slovensko glasbeno šolstvo ni zamrlo in šola je nato ponovno dosegla bolj dostojne delovne razmere.
Glasbena matica je dobila veliko novih energij tudi na podlagi uspehov nadarjenih solistov, a tudi skupin, ki delujejo v okviru šole in so v teh letih izstopale zaradi uglednih dosežkov na mednarodni ravni. Med temi lahko omenimo Mladinski zbor Glasbene matice, komorno skupino Gallus Consort, godalni kvartet Glasbene matice, harmonikarski orkester Synthesis 4, Tržaški oktet, Ženski zbor Glasbene matice, vokalno skupino Musica noster amor in mešani zbor Jacobus Gallus. Nekatere izmed teh skupin so vredne posebnega poudarka, ker so bile šoli v velik ponos in so nosile njeno ime na prestižne odre celega sveta. To velja za mladinski zbor Glasbene matice, ki je začel delovati leta 1975 pod taktirko mladega Stojana Kureta in je v skoraj dvajsetih letih dosegal splošno odobravanje kritikov, skladateljev in publike in se je uveljavil na mednarodnem področju z uspešnimi gostovanji in uglednimi priznanji. Kljub podjetnosti učencev in pedagogov pa so grozeče sence finančne stiske vedno pogojevale dejavnost Glasbene matice. Že v šestdesetih letih je bil govor o podržavljenju šole ali o morebitni bolj zaščiteni dejavnosti kot samostojni sekciji državnega konservatorija. Vprašanje je do danes ostalo brez odgovora kljub odobritvi zaščitnega zakona leta 2001. Neprimerne prostore meščanskega poslopja, ki je za petdesetletje bilo sedež Glasbene matice, so od leta 2000 nadomestile učilnice nekdanje slovenske osnovne in srednje šole v mestni četrti Rojana. 29. junija 1992 so šolo Glasbene matice v Trstu poimenovali po tržaškem skladatelju Mariju Kogoju ob njegovi stoletnici smrti. Glasbena matica je bila vedno posredno in neposredno prisotna v kulturni stvarnosti tržaškega območja.
Predsednica GM Milena Padovan: Glasba kot del osnovne kulture vsakega človeka
In ravno ta vpetost v slovensko manjšinsko kulturno okolje je bila vsebinska štartna točka govora predsednice GM Milene Padovan, ki je posredovala nekaj ključnih podatkov o uspehu šole. “O prehojeni poti govorijo rezultati: mreža podružnic od Doline, preko Tržaške in Goriške pokrajine, do Špetra in Kanalske doline na Trbiškem, skoraj 600 učencev v deželi Furlaniji Julijski krajini, pa še stotine drugih sodelavcev, učiteljev, članov pevskih in glasbenih skupin, slušateljev na raznih seminarjih. Rezultati na izpitih, na tekmovanjih in na odrih nam dajejo veliko zadoščenj. V prvi vrsti smo šola in vzgajamo mlade glasbenike; obenem širimo glasbeno kulturo in ponujamo publiki glasbene dogodke. Smo pa tudi zvočna kulisa velikega števila kulturnih in družabnih prireditev v našem prostoru, v sodelovanju z društvi, šolami in raznimi ustanovami. Tu pride do izraza druga pomembna vloga GM: potrjevanje naše narodne identitete, širjenje slovenske glasbe, besede in kulture”, je dejala. Na podlagi kulturne dediščine GM je predsednica razmišljala o vsestranskem pomenu, ki bi ga morala glasba imeti v širšem pogledu. “Glasbena kultura bi morala biti del osnovne kulture vsakega človeka, dobra glasba pa del vsakdana. Zato pa je potrebno izobraževanje mimo komercialnih globaliziranih vsebin, kjer je redkokdaj mesto za pravo umetnost in harmonijo, kjer je v resnici veliko vsiljenega, malo možnosti izbire. Z izobraževanjem se odpirajo druge poti, vsebine, ki niso konzumistične in uniformirane; ponuja se odkrivanje novega in raziskovanje starega. Mladi pristopijo aktivno do glasbe, do dela za dosego rezultata, do ustvarjanja skupaj z drugimi in z okoljem, ki jih obdaja”. In še: “Osnovno orožje v boju za boljši svet naj bi bilo ravno izobraževanje: nezaupanja, krize, strah, sovraštva bomo premagali predvsem z znanjem, s široko kulturo, kritičnostjo in ustvarjalnostjo”. Prav zato mora naša skupnost zasledovati čim bolj kakovostno vzgojno ponudbo tudi na glasbenem področju: “Gotovo je skrajni čas, da se lotimo iskanja skupnih ciljev, določanja skupnih resurzov, pisanja skupnih načrtov”, je dejala in načela določena vprašanja, ki so že od nekdaj ključnega pomena za GM, začenši z nerešenim vozlom glede javnega priznanja glasbene ustanove (niti v Italiji niti v Sloveniji) in v zvezi s finančno in organizacijsko podlago. Predsednica je na račun prostorkse stiske še enkrat potrdila željo GM, da bi se v Trstu vrnila v Narodni dom, v Gorici pa v Trgovski dom. Aktualna je še vedno potreba po glasbenem izobraževanju v slovenščini na akademski ravni. “Na omenjena in druga odprta vprašanja redno opozarjamo pristojne, pri reševanju le-teh pa potrebujemo podporo in sodelovanje širše skupnosti, krovnih organizacij, politikov, upraviteljev”, saj “v rokah imamo bogastvo, ki ga moramo ohraniti, osmisliti in še razviti”, je izpostavila ter se v imenu odbora zahvalila ravnatelju Bogdanu Kralju za trud in dinamičnost, ki ju dan za dnem vnaša v svoje delo na šoli in še učencem, “ki so osnovni vir našega glasbenega bogastva”.
Bogdan Kralj: Po krizah vedno prerod
Bogdan Kralj je v svojem uvodnem pozdravu izpostavil kleno držo Glasbene matice, ki je doživela in premostila veliko kriznih obdobij, ki so grozili njenemu obstoju, a je tudi po najbolj temnih trenutkih našla upanje in motivacijo za prerod. Citiral je predsednika slovenske države Boruta Pahorja, ki je leta 2013 odlikoval šolo z Redom za zasluge z utemeljitvijo, da je delovanje Glasbene matice “zgled nenehnih prizadevanj za kakovost in razvoj ter visoko strokovnega in nesebičnega dela, ki ne priznava ovir, pač pa le priložnosti za krepitev notranje moči in ustvarjalne energije”. Bogdan Kralj se je zahvalil vsem, ki so na upravni in pedagoški ravni s “strokovnostjo, nesebično predanostjo in odgovornostjo vzgojili in izobrazili številne rodove tako naše narodne skupnosti kot italijanske someščane”. Ni pozabil na starše, ki so svoje otroke zaupali šoli ter ji stali ob strani v nelahkih trenutkih ter s tem potrdili zavest o pomenu in vlogi glasbene vzgoje za mlade.
Tržaška podžupanja Fabiana Martini se je v imenu občinske uprave iskreno zahvalila za prispevek, ki ga je GM na podlagi svojega etničnega izhodišča dala glasbeni vzgoji in tako hkrati postala “nenadomestljiv laboratorij in kovnica drugačnosti”. Po mnenju ministra Gorazda Žmavca glasba ne pozna meja in presega razlike ter združuje različne kulture. Ta vez je še kako močna med matično domovino in zamejstvom. Glasbena matica predstavlja v tem vidiku neprekinjen tok narodne in kulturne zavesti na tem robu slovenskega etničnega ozemlja. Ob poudarku na pedagoško-vzgojnem poslanstvu šole je minister Žmavc napovedal tudi načrt in podporo Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu pri ustanovitvi skupnega slovenskega simfoničnega orkestra glasbenikov oziroma ustanov, ki delujejo izven matične domovine. Pozdrav je zaključil z besedami: “Glasba ne pozna meja, ne pozna sovraštva in je večna”.
Novih 70 let ljubezni do glasbe
Kulturni program je stekel pod geslom Novih 70 let ljubezni do glasbe. Ravnatelj Bogdan Kralj je dogodek s posvetovanjem umetniškega odbora zasnoval tako, da bi ponudil čim širši vpogled v sedanje in nekdanje pevsko-inštrumentalne sile GM. Generacijski razpon nastopajočih je bil zato res širok. Uvoden pevski pozdrav je tako pripadal Združenemu otroškemu pevskemu zboru pod vodstvom Nede Sancin in klavirski spremljavi Jana Grbca. Z igrivim temperamentom, kakršnega lahko premorejo le otroci, so občinstvu ponudili skladbi Kaj bo Mihec? Ignacija Ote in Ježek ima polje Karla Boštjančiča. Harmonikarski orkester GM Synthesis 4 je pod vodstvom dirigenta Fulvija Jurinčiča predstavil izbor izvirnih skladb za tovrstni inštrumentalni sestav. “Skladbe sem izbral na podlagi njihove tehtnosti in zvočne raznolikosti. Pri prvi skladbi Arija Vadima Bibergana, ki jo je priredil Claudio Furlan, ima namreč vodilno vlogo klavir”, nam je povedal Jurinčnič. Drugo skladbo Black bolero Hinze Ehmeja pa je dirigenta prepričala zaradi prodornega ritmičnega izraza. Orkester je svoj nastop sklenil s Piazzolovo Escualo: “Argentinski skladatelj, mojster bandoneona, je za harmonikarske orkestre tehnično in zvočno vedno hvaležen…”
Glasbeni praznik na odru Kulturnega doma je bil tudi priložnost za prvi pomembnejši nastop Orkestra Glasbene matice, ki ga vodi Igor Zobin. Izjava, ki jo je dirigent dal našemu časopisu, je bila zato v svoji osnovi programskega značaja, saj je bil repertoar nastopa izbran s pogledom v prihodnost. “Skladbe, ki smo jih nocoj izvajali, imajo močan reprezentativni naboj za orkestrski sestav. Obenem so bile nocojšnje skladbe takega značaja, da lahko omogočijo tudi utrditev repertoarja našega sestava”, nam je povedal. V orkestru bodo v prihodnje dali večji poudarek na godalih, “kar bo dalo našim gojencem možnost tudi solističnega nastopanja”, je dodal Zobin. Program orkestrskega nastopa se je razpredel na podlagi močnega dramatičnega izraza Beethovnove Uverture Coriolan op. 62, igrivosti Mozartove Uverture k operi Figarova svatba in tenkočutnosti Ravelove Le jardin feerique. Solistično vlogo pa je pri skladbah Oblivion Astorja Piazzolle in Giga Mihaela Rožanca imel nekdanji gojenec GM, slavni violinist Črtomir Šiškovič, ki si šteje v čast, da je lahko bil del tako prisrčnega glasbenega večera: “Želel sem povrniti naši šoli kanček tega, kar mi je bila ona v toliko letih dala”, nam je povedal.
Sklepni del večera je sklenil skupni nastop orkestra in Združenega mešanega pevskega zbora, ki sta prav tako pod Zobinovo taktirko interpretirala Zdravljico Ubalda Vrabca v priredbi Patricka Quaggiata in Beethovnovo Odo radosti, ki je na najlepši način počastila lep in prisrčen jubilej, pardon LJubilej Glasbene matice.