Prazne reči ...
Na stopnicah (167)
Novo leto – novi jaz, pravijo. In marsikje nova oblast. Z novimi idejami in vizijami. Ob nekaterih sem se spomnil začetka 2. psalma: Zakaj hrumijo narodi in ljudstva razmišljajo prazne reči? Kralji zemlje so se dvignili, oblastniki se skupaj posvetujejo proti Gospodu in proti njegovemu Maziljencu …
Ravnokar bo minilo tri leta, odkar si je neki sodobni “kralj” zamislil, da bo izbrisal sosednjo državo in njeno oblast. Prihrumel je s svojimi četami in vsi so mislili, da bo čez noč prevladal in zavladal – a trmasto domače ljudstvo se ni pustilo – raje so si izbrali umreti za svobodo kot smrt suženjstva. Je to, da še vedno kljubujejo, tudi znamenje Božje pravičnosti? Trenutno jim ne kaže najbolje – neko drugo kraljestvo, ki je s svojim zlatom in orožjem doslej izdatno podpiralo ta odpor, je zamenjalo svojega kralja: prejšnji kralj se je postaral in njegov prestol bo zasedel drugi – ne dosti mlajši, a vsekakor drznejši. In ta pravi, da noče več podpirati tega upora – da mu je mir pomembnejši od pravice.
Tole se bere kot pravljica, vem – in verjetno je kakšen bralec tega že sit. O čem je govor v tej podobi, je, domnevam, jasno. Saj bi bilo lepo, če bi se svet dogajal in obračal po starodavnih načelih pravljic: da iskreni in pravični na koncu zmaga in da je krivica poražena – a vemo, da pogosto ni tako. Zato včasih pravljic ne maramo – spomnijo nas, da je resničnost pogosto drugačna. Da raznim kraljem, princem in funkcionarčkom voda kar ne neha teči na mlin – obljubam 2. psalma navkljub. Je torej upanje vere, tisti Deus ex machina, ki je zaščitnik prave stvari in pravične rešitve, le pravljica, tako rekoč duda za šibke in podložne? Je prav reči, da je to le “opij” za ljudstvo, da to ne dvigne glave in se ne upre – oziroma da že vnaprej ne obupa nad svojo nemočjo in pusti močnim, da ga premetavajo po svoji volji in navdihu?
Starodavniki so radi govorili o “strahu božjem”; da se mora na koncu vse in vsakdo pokoriti neizprosnim zakonom stvarstva in stvarnika. Ko Strniša govori o sekiri, ki ničesar ne uspe pokončati, temu pravi čarovnija. So sodobni velikaši tako močni, da nadkrilijo ta urok? Nekje drugje v Svetem pismu je rečeno: na svojo opazovalnico bom stopil … – in opazoval, kako prefinjeno bo Previdnost na koncu vse pripeljala na pravo mesto: kot Jožefa do faraona, kot Mojzesa čez morje in modre do Betlehema. Pa smemo biti v tem samo opazovalci? Jožef je moral garati pri Putifarju; Mojzes se je moral bos podati po trnju do grma; modri so morali iz domačega udobja na pot v neznano … Prepogosto v zgodovini so kristjani samo “modro” čakali, da Bog naredi svoje – preveč so se bali, da bi si umazali roke; in res je, da so si jih drugič pa gnusno umazali. “Cerkveni nauk” nam tu težko pomaga – in hitro si ga tolmačimo narobe. Kot nam gre po dlaki. Pomembno je – ne samo kot kristjanom (ker nekateri bralci to pač niso) – ampak ker smo Evropejci, dediči humanizma in demokracije, da je naša misel in naše ravnanje jasno, prodorno in odločno. Da ločujemo kimanje dobičku in udobju od zvestobe resnici in pravici; prilizovanje kapitalu od truda za svojo prihodnost. Ker ne samo upamo, ampak tudi verjamemo, da med tem obojim nekje obstaja ostra ločnica: kozli na eno stran, ovce na drugo.
To ni pridiga (pridigo bi verjetno na tej točki lahko zaključil, da bo Jezus pač na koncu edini preostali in legitimni vladar) – nadaljevati moram. Skupaj moramo nadaljevati – ne samo z razmišljanjem, pač pa z ravnanjem. Sam sem se spomnil na 2. psalm ne toliko zaradi Ukrajine – spomnil sem se zaradi Kanade, Grenlandije, Paname in Mehike. Ker, kakor na bibličnih pošastih en satanski rog izrine drugega, tako je predrznost moskovskega vladarja nadkrilila oholost ameriškega. Zavajanja in utvare, da bo z zemeljsko močjo svoji deželi ustvaril in povrnil staro slavo. In že so zbrani okrog njega in se mu klanjajo mnogi vplivneži in bogataši, pihali bi v njegov rog. Bojijo se njegove oblasti – raje si jo podjarmijo, kot da bi jih podjarmila. Bomo mi ohranili pokončnost, ne samo v besedi, tudi v misli in dejanju? Se bomo pustili zapeljati površnim krilaticam in obljubam udobja? Nas bo pogoltnila reka razbesnelega nasilja? Ali pa smo lahko zadovoljni, ker so volkovi tega sveta končno očitno pokazali zobe – da jih tako ločimo od svojih predanih ovčarjev. Kolikor smo sami ovčarji, ne stisnimo repa med noge – kolikor smo ovce, hodimo po varni poti. Prihaja čas, ko bo naša zavezanost resnici in pravici pomembnejša od udobja in varnosti. Kot Strniševa vrba poženimo trdne korenine v ta tla – da bodo sekire okrutnežev vedno znova spolzele mimo srca.
