Pravljične poti do sanjskih destinacij, Irena Cerar na Srečanju pod lipami

Irena Cerar je planinska vodnica, interpretka dediščine, avtorica številnih knjig, družinskih izletniških vodnikov, v katerih z ljudskimi pripovedmi raziskuje slovenske pokrajine. Diplomirala je iz primerjalne književnosti in literarne teorije, je pripovedovalka ljudskih pravljic in dolgoletna urednica otroške revije National Geographic Junior. Med njenimi vodniki so Pravljične poti Slovenije, Pravljične poti v zgodovino, Kamniške pravljične poti in Pravljične poti brez meja (vse izdane pri založbi Sidarta). V teh knjigah združuje ljubezen do narave, zgodb in pohodništva ter bralce vabi k raziskovanju slovenskih pokrajin skozi ljudske pravljice in pripovedke. Irena Cerar se je o svojih potovanjih in nastajanju knjig pogovarjala z Ani Saksida na Srečanju pod lipami, ki je bilo v četrtek, 6. marca, v Kulturnem centru Lojze Bratuž. Večer so priredili KLCB, Krožek Anton Gregorčič, Skupnost družin Sončnica in SPDG.

Pisateljica nedvomno ve, kako na sodoben način približati ljudem naravno in ljudsko dediščino. V svojem vodniku z naslovom Pravljične poti Slovenije je raziskala naravne znamenitosti svoje domovine – izleti, ki jih predlaga, vodijo k izvirom, jezerom, gozdovom, v jame in na vrhove. “Želela sem, da bi slovenske družine s pomočjo ljudskih pripovedi raziskovale Slovenijo,” je dejala gostja večera, ki je prepričana, da vse to, kar otroci spoznajo v zgodbah, radi raziskujejo na terenu. V knjigi Pravljične poti v zgodovino se je poglobila v slovensko kulturno dediščino, z zgodbami je prepotovala celotno Slovenijo, zelo zahtevno pa je bilo nastajanje vodnika Pravljične poti brez meja. To knjigo je pisala kar sedem let, vzela si je čas in poiskala zgodbe iz celotnega kulturnega čezmejnega prostora. V pogovoru z Ani Saksida je spregovorila o težavah, s katerimi se je morala soočiti med raziskovanjem v krajih ob vseh slovenskih mejah. Najprej se je poglobila v italijansko-slovensko mejo, nato v avstrijsko, Porabje, nazadnje pa še v raziskovanje zgodb in naravnih znamenitosti ob meji s Hrvaško. Največje težave je imela pri usklajevanju dobrih zgodb z izleti, ki so primerni za družine z majhnimi otroki, za starejše osebe ali preprosto za tiste, ki navadno ne zahajajo v naravo. Nedvomno ji je uspelo, saj so njene knjige prave uspešnice in so že doživele več ponatisov. Vodniki Irene Cerar pretopijo nesnovno, naravno in kulturno dediščino v preprosto obliko preživljanja kakovostnega časa na prostem.

Avtorica je zgodbe iz vodnika Pravljične poti brez meja napisala v knjižnem jeziku, zbrala jih je tudi iz starih zbirk iz 19. stoletja ali iz obdobja po drugi svetovni vojni, med pogovorom pa je priznala, da se je pri prevajanju iz narečja, naj bo to rezijanščina ali porabščina, soočila z velikimi težavami in potrebovala je pomoč strokovnjakov. Na italijanski strani meje se je osredotočila na Benečijo in Rezijo, Goriško in Tržaško. Sprehodila se je po raznih izletniških destinacijah, od Rilkejeve poti, do otoka Cona, Doberdobskega in Prelostnega jezera ter do Goriškega gradu. “Našla sem krasne zgodbe, iskala sem jih tudi s pomočjo knjižničarjev in domačinov,” je navdušeno povedala.

Vse knjige Irene Cerar krasijo čudovite ilustracije in fotografije, prav tako je kakovostno oblikovan njen potopisni prvenec Potepuški okruški (Buča). Za to delo je avtorica leta 2022 prejela nagrado krilata želva za najboljši slovenski potopis preteklega leta. Knjiga je nastajala med sedemletnim raziskovanjem slovenskega zamejstva, v njej so zbrane “zgodbe iz zakulisja”, dogodivščine, srečanja in spoznanja, ki jih je avtorica doživela med pisanjem vodnika.

Da bi si olajšala zdravstvene težave, pa se je odločila še za drug, čisto poseben podvig: sedemkrat po en teden se je odpravila v najrazličnejše kraje Slovenije, kjer je živela v samoti, spojena z naravo. Vsakega od najbolj značilnih slovenskih habitatov (gozd, jame, gore, mokrišča, reke, morska obala, kulturna krajina) je izkusila na lastni koži in nastala je knjiga Svetišča narave. V naravi ni živela kot mimbežna pohodnica, temveč kot pozorna opazovalka. Bivala je v samotnih kočah, ob strugah rek, v gozdovih, med volkovi, v Škocjanskih jamah, na slovenski obali, v solinah in drugje. V knjigi Svetišča narave lahko bralec spozna izkušnje iz avtoričinega “samostojnega ženskega odmika”, njene osebne refleksije, obenem pa tudi naravoslovne zanimivosti ter njen pogled na naravo iz literarne in mitološke perspektive. “Želela sem pisati o našem velikem naravnem bogastvu, Slovenija je namreč zelo majhna, a obenem neverjetno raznolika,” je povedala navzočim. Njeno izkušnjo so še poglobili različni ljudje, ki te prostore dobro poznajo ali jih strastno raziskujejo.

Avtorica je z občinstvom delila svoje izkušnje in občutke, ki jih je doživela v naravi, nazadnje pa je priznala, da verjetno njene knjige ne nagovarjajo najstnikov, zato bo v kratkem napisala še čisto poseben vodnik. S pomočjo hčerke namerava ustvariti “kontravodnik”, knjigo z najbolj “grozljivimi, gnusnimi, krvavimi in strašljivimi izleti po Sloveniji.” Ljudske pripovedi, ki se dotikajo naravnih znamenitosti, imajo namreč velikokrat tragičen ali odprt konec, v preteklosti so veljale za resnične zgodbe, razlagale so naravne pojave, ki jih naši predniki niso razumeli. “Ljudske pripovedi, pravljice in pripovedke so naša nesnovna kulturna dediščina, preko njih spoznamo duha kraja.” Take zgodbe so neprimerne za otroke, avtorica jih v svoje vodnike zato ni vključila, prav gotovo pa je tudi ta svet vreden, da ga Irena Cerar opiše.