Požrešne slovenske banke
Potem ko je Slovenija poslala svoj “rešilni program” v Bruselj prejšnji teden, je nastopil čas, da se reforme izpeljejo. Evropa je slovenski vladi uradno oznanila, da bo oceno ukrepov objavila 29. maja. Neuradno pa je tiskovna agencija Reuters le nekaj dni za tem, ko je v Bruselj prispel program, objavila novico, da naj bi slovenski napovedani ukrepi ne zadovoljili Bruslja. Pod udarom je seveda že spet bančni sektor. Vlada načrtuje na tem področju dva posega. O slabi banki smo že večkrat pisali: gre za agencijo, na katero bodo banke prenesle pretežni del svojih slabih terjatev. Naloga slabe banke bo, da slabe terjatve sanira na trgu in s “pomočjo” državnih garancij v višini 4 milijard evrov. Poroštva, ki jih obljublja država, so sicer nižja od vsote vseh slabih terjatev slovenskega bančnega sistema, ki znaša 7 milijard evrov. Tukaj se tako postavlja prvo vprašanje, na katerega vlada še ni odgovorila: kaj bo s preostalimi tremi milijardami evrov slabih terjatev? Gre namreč za breme, ki močno zavira delovanje bank. Cilj slabe banke naj bi bil očiščenje bank vseh slabih naložb, tako da bi se vsaka posamezna banka lahko potem popolnoma posvetila svoji primarni nalogi: kreditiranju gospodarstva. Po sedanjem načrtu pa bo slaba banka nase prevzela “le” nekaj več kot 50 odstotkov teh bančnih slabosti. Kje in kako bodo banke rešile vprašanje preostalih 3 milijard slabih kreditov, je še odprto vprašanje (seveda ob postavki, da se slaba banka obnese kot dobra rešitev).
Dokapitalizacija v višini 900 milijonov
To pa še ni vse. Vlada je tudi jasno predstavila program, po katerem bo treba do julija najti 900 milijonov evrov svežega kapitala za takojšnjo dokapitalizacijo bank. Čeprav o nujnosti tega ukrepa nihče ne dvomi, pa gre za potezo, ki je pri marsikom sprožila alergično reakcijo. Zakaj? Prvič, ker je letos država v banke že vložila 420 milijonov evrov. Če k temu prištejemo še dodatnih 900, je vsota že strašnih 1,3 milijarde evrov oziroma skoraj 4 odstotke BDP. Tukaj gre podčrtati tudi pretekle izkušnje neposrednih državnih dokapitalizacij: leta 2011 je država dokapitalizirala NLB z 243,4 milijona evrov, lani pa z dodatnimi 60 milijoni evrov. Pozitivnih učinkov teh dokapitalizacij žal ni bilo. NLB že vrsto let posluje z negativnimi številkami: v lanskem letu je minus znašal 305 milijonov evrov. Skratka, vse dokapitalizacije (v veliki večini primerov so to bile državne) so se doslej izkazale kot metanje denarja v brezno brez dna: svežo likvidnost, ki jo je vnesla država, so požrle izgube in slabe terjatve, banke pa so imele težave celo pri spoštovanju evropskih parametrov o količniku kakovostnega kapitala (Tier Core 1).
Slaba banka je v tem kontekstu med dvema rešitvama nedvomno dražja, gre pa za prvi organski poskus reševanja bank z načrtom, ki ima glavo in rep. Danes je težko napovedati, ali bo slaba banka učinkovit in uspešen način reševanja, dejstvo pa je, da si Slovenija ni mogla privoščiti novih dokapitalizacij, ki niso imele utemeljene ekonomske logike in so dejansko pomenile samo krpanje lukenj. Zaradi odsotnosti prave strategije pri sanaciji bank je bil učinek vseh dosedanjih dokapitalizacij malodane ničen. Upamo lahko, da bo s slabo banko drugače.
Novih 367 milijonov za NLB
Prvi odzivi na Program stabilnosti, ki ga je vlada poslala v Bruselj in v katerem je zapisana tudi nova dokapitalizacija bančnega sistema v višini 900 milijonov evrov, so se “rodili” pravzaprav kar v Sloveniji, in sicer pri dveh največjih bankah. Obe sta napovedali skorajšnjo skupščino, na kateri naj bi odločali o novih dokapitalizacijah.
Začnimo pri NLB, največji slovenski banki, kjer je država skoraj 90 odstotni delničar. Potrebo po dokapitalizaicji banke sta izrazila paradržavna sklada Kad in Sod. Predlog, ki je prišel na dan, je dokapitalizacija v višini 367,2 milijona evrov z izdajo 9,99 milijonov novih delnic. Cena delnice naj bi torej v tem primeru bila 36,75 evrov. Vprašanje vrednotenja delnic je vselej zelo kočljiva in izmuzljiva zadeva, predvsem zaradi številnih faktorjev, ki nanj vplivajo in zaradi možnosti napihovanja posameznih postavk v bilancah. Pri vrednotenju delnice NLB se postavlja nekaj podobnih vprašanj. Omenili smo že lansko izgubo, omenili smo tudi že vrsto dokapitalizacij v zadnjih letih. Tukaj velja še omeniti maso slabih kreditov v portfelju NLB v višini 2,09 milijarde evrov. Zaradi vsega tega se lahko vprašamo, ali je postavljena vrednost realna ali bolj ko ne predstava za javnost. Tukaj je še “podrobnost”, ki je prav tako ne gre zanemariti.
Pred nekaj meseci je iz delniške strukture NLB izstopila belgijska KBC. Svoj 22 odstotni delež je državi prodala po simbolni ceni 1 evro za delnico za skupni znesek 2,7 milijona evrov. Ob vstopu v NLB je belgijska banka za 34 odstotni delež plačala 435 milijonov evrov. Skratka, Belgijci so z investicijo v NLB pridelali izgubo na celi črti. Nekaj je sicer “olajševalnih okoliščin”: v prodajo in razbremenitev tujega portfelja je Belgijce silila Evropa zaradi njihovih zavez pri EU. Za izstop so se tudi sami odločili že pred časom zaradi zaprtosti slovenskega trga in nezmožnosti, da bi s svojim manjšinskim deležem imeli pomembno upravljalsko vlogo.
Kljub temu pa ostaja ključno vprašanje: je zadnja napovedana dokapitalizacija z vrednotenjem delnice po ceni 36 evrov realno, če upoštevamo dejstvo, da so Belgijci iz Ljubljane “zbežali” in se zadovoljili zgolj s simbolično kupnino. Kljub vsem “olajševalnim okoliščinam”, vzbuja neverjetno nizka cena belgijske prodaje veliko vprašanj.
400 milijonov za NKBM
Tudi druga slovenska banka po velikosti, mariborska NKBM, je že izdelala načrt po objavi Programa stabilnosti, ki predvideva novih 900 milijonov za banke. Skupščina, ki je sklicana 10. junija, bo odločala o novi dokapitalizaciji v maksimalnem obsegu 400 milijonov evrov. Dokapitalizacija naj bi bila izpeljana v več rundah: njena vrednost naj bi bila določena sproti in bi dosegla 400 milijonov evrov samo v nujnem primeru. Tudi pri NKBM pa moramo predstaviti še nekaj dodatnih dejstev, da zajamemo celotno zgodbo. Tudi NKBM že dalj časa posluje v rdečih številkah (a to je, žal, za slovenske banke postala navada): lani je znašal minus dobrih 200 milijonov evrov. Slabih kreditov pa naj bi bilo za 610 milijonov evrov. Drugi pomemben faktor je vrednost delnice NKBM na trgu, ki jo določa borza: leta 2007 je namreč vlada prodala na borzi 49 odstotni delež NKBM po ceni 27 evrov za delnico. Kotacija je od takrat po začetni kratkotrajni evforiji samo še padala: zvrstilo se je več dokapitalizacij. Prva, leta 2008, je delnico vrednotila po 19,5 evra, druga, iz leta 2011, pa samo še 8 evrov. V tem primeru so večji delež dokapitalizacije izpeljale državne firme Eles, Gen energija in Pošta Slovenije. Zaradi javnofinančnih težav država ni posegla neposredno in je za to “delegirala” tista svoja podjetja s precejšnjim denarnim tokom. Danes je borzna vrednost delnice NKBM pod 1 evrom, natančneje okoli 0,75 evra. Država je s z omenjenimi dokapitalizacijami prišla do 80 odsotnega deleža v banki, ki ga po načrtih vlade namerava v kratkem prodati. Glede na dosedanje državno upravljanje bo privatizacija zelo dobrodošla, pa čeprav v tem trenutku bo prihodek v državne blagajne od te prodaje skoraj ničen.
Andrej Černic
