Pot skozi temo

V razmislek

V jasni noči kot takrat v sinajski puščavi zrem v nebo. Milijarde zvezd tke nebesno zaveso. Občudujem in se čudim. V jutru me bo ogrela moja zvezda in razlila svoje svetle lovke, da bom gledal svoj mali, lepi svet tu na zemlji.

Kako velika je ta zvezda – sonce. In jaz kot prah. Ko pošilja svoje žarke, ali me vidi? Jaz ga gledam in vidim. Moje oko. Koliko milijard let je že minulo od začetka sveta. In vsa ta leta samo zato, da bi nekoč oko lahko gledalo in videlo. Mogočno je sonce. Oko je še skrivnostnejše in bolj mogočno. Pa vendar bo živelo samo trenutek v času zvezd. Da, težje je bilo narediti oko kot zvezde in sonce. Vendar, eno brez drugega ne obstaja. Kakšen dar je videti. Videti skrivnost življenja, ki žubori v rekah in potokih, šelesti v šumenju v krošnjah dreves, meri v pticah višine neba in v ribah globine morja, v živalih trosi stopinje po tratah in širnih gozdovih.

Jaz človek s svojim očesom gledam in vidim in vem, da vidim. Treba je bilo ustvariti vse vesolje, da lahko moje oko občuduje vso to lepoto. In gledal bom le kratek čas. Kaj je od 70 do 90 let nasproti milijonom in milijardam let nebesne zavese. In vendar one me ne vidijo. Moje oko, ki je in ki bo umrlo, jih gleda in vidi.

In se mi postavlja vprašanje. Je kdo, ki vidi našo zemljo, mene in vse ljudi, vse tja od začetka plesa nebesnih teles? Če me kdo gleda in opazuje, kakšen odnos ima do mene? Mu kaj pomenim? Morda mu ne pomenim nič. In če me nihče ne vidi ali me noče videti, joj, kakšna tema je vse okoli mene. Praznina.

Pa vendar jaz vidim, se zavedam, da gledam in vidim. Nemogoče je, da me nihče ne vidi. Čutim, da me nekdo z nasmehom spremlja in mi pomaga, da v svobodi shodim in mu kot tak vrnem darovani poljub življenja.

Rad bi ga videl. V tej božični noči. Rad bi ga videl na obrazu otroka betlehemskih poljan kot odsev skrivnosti večne Ljubezni, in tudi potem ko njegove stopinje postanejo sledi širom palestinskih poljan, vasi in mest, dokler mu njegovih rok ne pribijejo na križ, da bodo tako ostale za vedno odprte za objem.

Potrebujem novo oko. Novo luč, da bo zaznalo na tem obrazu Tistega, ki me vidi, ljubi in mi je s svojim poljubom dahnil življenje.

Naj poje nebo, naj plešejo zvezde. Vidim te. Med nami si. K tebi prihajam. Vabim vse, da se mi pridružite. V srečanju z njim bomo rešeni zagledanosti v samega sebe, egoizma, slepote, greha. In teme ne bo več.

S poljubom zahvale se vračamo v njegovo naročje. Jaz in ti. Za večno.