Pomen krepitve telesne vzgoje v šolah
Samokritično gre priznati, da v tej rubriki nekoliko zapostavljamo šolski šport in telesno vzgojo v šolah. Vzpodbudo za to razmišljanje ponuja kolumna profesorja Andreja Vremca, objavljena pred tednom dni v Primorskem dnevniku (v petek, 25. januarja, na 9. strani). Športni pedagog, profesor telovadbe na višjih srednjih šolah, referent za telesno vzgojo na nekaterih osnovnih šolah in košarkarski trener, član odbora Združenja slovenskih športnih društev v Italiji ter do pred kratkim načelnik košarkarske komisije pri ZSŠDI je poročal o srečanju, ki ga je vodstvo naše športne krovne organizacije pred nedavnim imelo z vzgojitelji in profesorji, ki se ukvarjajo s telesno vzgojo na slovenskih šolah na Goriškem in Tržaškem. Prispevek pa je vseboval tudi več zanimivih pogledov, ki nekako fotografirajo stanje pri nas na dokaj obširni relaciji šola – šport.
Ugotovitve športnih delavcev zadevajo v prvi vrsti vse skromnejše motorične sposobnosti današnje šolske mladine in celo dokaj skrb vzbujajoče patologije, ki so bile nekoč domena starejše populacije, danes pa zaradi nezadostnega gibanja in nezdravih navad tarejo že najmlajše. Omenjeni problematiki sta nedvomno posledica sodobnega spremenjenega načina življenja, ko otrokom primanjkuje telovadbe v naravi in doma. V teh razmerah bi šoloobvezna mladina še kako potrebovala kakovostne telesne vzgoje med šolskim poukom, v resnici pa ta predmet ostaja v šolski ponudbi v Italiji prava pepelka. Na srečanju so pregledali stanje na slovenskih šolah in opazili boljše pogoje na območjih, kjer šolski zavodi razpolagajo s primernejšimi vadbenimi prostori in računajo na pomoč krajevnega športnega društva. Skratka, ključna vloga tesnega odnosa med športom in šolo. V nekaterih okoljih namreč šolam ne uspe niti organizirati preprostega športnega dneva, kaj šele, da bi ponujale načrtno športno vzgojo.
Vremec poudarja potrebo po večjem volumnu dela v šoli (več ur telesne vzgoje) in po športnem pedagogu, ki bi ga krvavo potrebovali zlasti na osnovnih šolah, medtem ko na nižjih in višjih srednjih šolah praviloma imajo profesorja športne vzgoje. Treba pa bi bilo tudi poenotiti sistem osnovnega testiranja zmogljivosti šolske populacije, kar se danes ne dogaja predvsem zaradi težav s prostori, opremo in rekviziti. Ne nazadnje so slovenski športni pedagogi na soočenju z ZSŠDI vzeli v pretres tudi problematiko vključevanja naših mladih v italijanska društva zaradi oddaljenosti vadbišč slovenskih klubov in pa pomanjkljive informacije o dejavnosti le-teh.
Brez dvoma vrsta perečih vprašanj in izzivov, ki so osnova za zdravo življenje in razvoj naših mladih, pa tudi za obseg in kakovost delovanja zamejskih športnih društev. Iz Vremčevega poročila bi si izposodili še trditev, da je treba vlagati v gibalno dejavnost kot področje kopice pozitivnih vrednot za mladega človeka. Šole in športna društva so tu odločilni dejavniki, pomembne pa so tudi ozaveščenost staršev in družin ter športna kultura in motivacija samih otrok/mladostnikov. Naj poudarimo pa, da bi morala posledicam posedanja pred televizorjem in računalnikom kljubovati najprej šola, kamor hodijo vsi, medtem ko športnih društev ne obiskuje prav vsakdo. Plodnejše in bolj smotrno sodelovanje teh dveh svetov pa bi rešilo veliko težav.
HC
