Pol stoletja dolg pogled na svet, ki ga je obdajal, le skozi oči Janeza Menarta
Vse pravice pa si pridržuje Celjska Mohorjeva družba. Hitim kot nora, ker sposojeno knjigo moram vrniti koprski študijski knjižnici najkasneje do 19. aprila, kar pomeni danes, če ne včeraj, sem pa šele na strani 535, čaka me še 24 precej gosto potiskanih strani, da pridem do konca. Pavčkov preludij Moj Menart in Glavanov epilog Poetov dnevnik, sem prebrala na začetku in večkrat si ogledujem tudi slikovno prilogo na koncu: Pesnika pri svetem obhajilu, 1937; pri birmi z botrom, 1940; prve počitnice v svobodi, 1945; kot vojak JLA, 1950; ob izidu Časopisnih stihov, 1960; z ženo Tonko in hčerko Barbaro, 1961; med ustvarjanjem, 1960; na Nebotičniku, 1960; pod zmajevo glavo, 1960, ko se je srečal z Abrahamom, 1979; kvartet iz Pesmi štirih, 1990; Tanjugov portret, 1990; zakonca v zrelih letih, 1995; pesnik, žena Tonka, hčerka Barbara in vnučka Maruška, 1999; Menart akademik, brez datuma; pred vojvodskim prestolom, okoli leta 2000 in ob 70-letnici Kajetana Koviča v gostilni Šestica vsi štirje pesniki Pesmi štirih, plus Ivan Minatti.
Škoda, da niso dodali tudi njegovega predzadnjega avta, ki ga je tekom let sam krpal in popravljal in ga vozil – ne boste verjeli – četrt stoletja. To se pravi ljubeče paziti na robo, ne pa kot dandanes, seveda kdor lahko, zapravljivo navdan s filozofijo kupi in zavrzi čim prej, da lahko spet kaj še bolj novega in poželjivega nabaviš. Ko ga je spet videl dve leti kasneje, junija 1994 (podaril ga je bil sorodniku Tonetu), je vzradoščen vzkliknil: Kar lepo mi je pri duši, ko ga še vidim “živega”. Jaz sem ga imel 25 let, zdaj jih ima že 27. V bistvu sem prebrala Dnevnik v celoti – saj manjkajoče strani sem sproti prebirala že pred dvanajstimi leti (v sobotni prilogi Dela med 12. februarjem in 4. marcem 2000) – a na žalost nisem sploh še odkrila, zakaj sta po izidu pred dvema letoma žena in hčerka, kot je bilo večkrat rečeno, pokupili skoraj vso naklado, da ni več naprodaj, dostopen je le bralcem v določenih slovenskih študijskih knjižnicah, ki jih je zelo vestno naštela podsekretarka Javne agencije za knjigo Vlasta Vičič v PP 29 sobotne priloge Dela 14. januarja 2012.
Skušam razumeti, zakaj sta ti dve, od pesnika najbolj ljubljeni osebi in najbližnji sorodnici, na vsem lepem postali tako strogi cenzorki očetovega in moževega literarnega dela, da mu kratita besedo. Prav gotovo iz ljubezni in iz skrbi zanj, bržčas da ga ne bi bralci narobe tolmačili in da bi ga zavarovali pred očmi kritike, ki pa se jih Menart sploh ni bal, saj je kar neustrašno plaval proti toku, ne glede na sodbe in mnenja marsikoga, čeprav mu ni bilo vseeno, kaj mislijo, a temu navkljub.
In kar z veliko mero ironije in avtoironije in prirodne nagnjenosti h kljubovanju proti vsaki obliki pritiskov in nasilja je pisal, kar je pisal, še kar vztrajno in tudi popisal po cele svežnje strani in se kdaj pa kdaj tudi spraševal zakaj. Na str. 422 na primer: “Zakaj to sploh pišem, ne vem. Morda za pomoč pri kakih spominih. Včasih se mi zdi, da za svoje bližnje, za skupen spomin, ko me ne bo več. Včasih se mi zazdi, da bi bilo kaj od tega, kar slišim in doživim, zanimivo gradivo tudi za širše namene”. No, z objavo Dnevnika alias “tega gradiva” je Celjska založba uresničila to pesnikovo tiho, vendar tudi izraženo željo v zvezi s širšimi nameni. Svojce pa – govorim na splošno – prevečkrat mučijo mnenje ljudi ali drugačna gledanja na iste stvari, da začnejo trepetati za svojega dragega, in v strahu, da se ne bi osramotil ali osmešil, ker tu pa tam – zdaj pa govorim spet o Menartu – jih prav simpatično poka, v stilu milo za drago: daj ga hudiča, vrni mu, saj ti ni brat, mar te je on šparal? da se nasmeješ do solz, in včasih prenaivno od sorojakov, ki se nepremišljeno grejo visoko politiko in usposobljenost za naravnost herojska dejanja, pričakuje prav čudeže, ki jih očitno nismo niti zmožni, prej obratno, no, v strahu, da ne bi tudi svojce osmešil, po nasvetu kakšnega dvomljivca ali škrupulanta ali oportunista, pa tega in onega “strokovnjaka” ali mojstra skaza ter dežurnega suflerja, ki znajo vlivati le strah in pomisleke, se pač pustita omajati in prepričati, da je za pisca in za vse še najboljše, da se ga za enkrat spravi v… bunker kot v starih, tu in tam prej nojevskih kot razsvetljenskih časih, ne pa pogledati resnici v obraz, marveč zatisniti oči in z glavo čim globlje v pesek in tam v pesku ali v bunkerju naj se Dnevnik medi in čaka boljših konstelacij. Kakšna škoda! Prikrajšali so nas med drugim za posebno zabaven literarni… trač, z nazornim prikazom kulture in prosvete v zakulisju (še brez posrečenih mask in kostumov, pol ure pred predstavo, v negližeju), pa za zelo poučen in zanimiv… evokativni sprehod skozi povojni čas v Sloveniji, zlasti v Ljubljani in tam okrog. In za nepozabna mala in velika doživetja. Avtorju pa arbitrsko odvzeli priložnost, da se bralcem s svojo duhovitostjo in naturelom še bolj prikupi in postane vsesplošno še bolj popularen. Knjigo sem s posebnim veseljem prebrala, vključno s str. 99, kjer se je Menart obregnil tudi vame – in jaz se z njim popolnoma strinjam, čeprav sem se za tisti svoj nekdanji čvekaški greh vsaj nekajkrat javno že pokesala in spokorila, obžalujem pa, da je medtem že umrl, ker bi mu – javno ali na štiri oči – povedala začetek zgodbe in tudi njen konec, ker se je on dotaknil le tistega vmesnega TV koščka. Strinjam se vključno s pesnikovim samo odklonilnim refrainom na rovaš avantgarde in modernistov, čeprav so bili meni nasprotno zelo všeč in blizu, to pa ni bilo nobena ovira, da mi ne bi ugajali tudi bolj “tradicionalni” – recimo jim tako – a čisto samosvoji in tudi zelo pogosto inovativni pesniki (Menart, Fritz, Zlobec, Hofman, Minatti itd.), da pesnic niti ne omenim, ki so bile praktično omalovaževane in diskriminirane čisto od vseh, saj je pesništvo še dandanes, piši in beri leta 2012, vsepovsod ne samo pri nas, šteto za prominentno moško opravilo, ženskam visokostno odstopijo kvečjem vlogo muz, heter in ancil (dekla sem Gospodova) in priložnostnih brenkačk in sviravk ljubezenskih pesmi, ki jih kajpak, ko liriki – oni pravi – možujejo med sabo, uvrščajo (ne) prizanesljivo med manj vredno ali kar pogrošno blago. A povrnimo se k Menartu in njegovim oponentom.
Pri avangardistih so me pogosto odbijale le njihove nekdanje resnično prepotentne, ekskluzivistične in arogantne metode. Številni književniki in poznavalci slovenskega leposlovja se še v današnjih časih večkrat sprašujejo, kako bi se razvijala pri nas poezija, če bi Anton Ocvirk objavil Kosovelove konse in integrale istočasno s pesmimi, ne pa nekaj desetletij kasneje, in so mnenja, da bi se slovensko pesništvo odvijalo in razvijalo čisto drugače. Jaz se včasih rajši sprašujem, kaj bi bilo, če bi naša avantgarda bila le avangarda 24 ur na dan, ne pa tudi… glavna zaviralka vseh ostalih slogov in smeri, če bi bil njen umetniški credo živeti in pustiti živeti, ali vsaj živeti in pustiti umreti, ne pa živeti in vse drugo zatreti, če ne zlepa pa zgrda, z vsemi razpoložljivimi sredstvi. No, kaj bi bilo? Si skoraj ne morem predstavljati. Mali raj za vse. Najbrž prelepo, da bi lahko bilo res. No, je, kar je, se ne da pomagat.
A naj bo vsaj na glas rečeno. In Menart je v tej knjigi eksplicitno in implicitno povedal, da mu je bilo zaradi tega včasih tudi gorje.
Ponovim, kar sem že povedala, da ne bi kdo preslišal: Škoda, da so vzeli to knjigo iz obtoka. Vprašanje Tonki in Barbari: Se ne bojita, da vama bo zadelj tega kdaj kasneje žal? In sicer da sta se postavili nad moževim in očetovim literarnim delom suvereno za razsodnici, še hujše: njegovo nadarjeno pero sta podredili lastni volji? Navkljub slavospevu Toneta Pavčka in strokovnim mnenjem dr. Mihaela Glavana, JAK-a, saj ta ustanova ne subvencionira nezrelih in neprimernih besedil za tisk, in tudi celjski izdajateljici in založnici sta brez vsakega pomisleka in ugovora objavili Dnevnik 1953 – 2000.
Torej? A se ne bi usedli za tisto domačo mizo, kjer sedite leta 1999 še v kvartetu, ob steni, toplo obiti z lesom, se zdi, in ponovno, iz potrebne distance, čustveno čim manj prizadeti, če se le da, a mente fredda (preudarno, premišljeno…), kot bi rekli naši italijanski sosedi, onstran trenutnih bolj ali manj zasebnih strahov ali interesov, in za navrh povabili še vnučko Maruško, ki se je iz otroka medtem razvila v mlado samostojno mislečo in čutečo žensko, naj pove, kaj misli o tej… za nas, to je zame in za marsikoga, nerazumni prepovedi in tako drastični hišni cenzuri. Vsi mi bi prav radi zvedeli, kaj več o vaših verjetno zelo resnih in tehtnih argumentih. Radi bi vam dali celo prav in se postavili na vašo stran, če bi nam utemeljili svojo odločitev kot edino možno in pravilno. Skratka, radi bi razumeli, kaj je… tako strašno narobe z Dnevnikom, da menite, da ne zasluži, da pride v stik s širšo javnostjo in da si ga lahko katerikoli človek, kateremu se ne smili izdati zanj 33 evrov in še kakšen centek več, kupi v knjigarni ali naroči po internetu. Dostopen pa je – o ironija usode! – vseeno vsem tistim Menartovim bralcem in občudovalcem, seveda s precejšnjo čakalno dobo, ki so tako vztrajni, da si knjigo izposodijo v kakšni študijski knjižnici za določen precej kratek čas, kot sem si jo jaz, in zdaj me knjižničarji po tihem že fiksajo, ker sem za nekaj dni prekoračila izposojevalni rok, in me pozivajo, naj jim knjigo čimprej vrnem, ker novi prošnjiki že nestrpno čakajo v vrsti. Jaz pa bi rada o njej še razmišljala, še kaj na listke ali na robove – če bi bila moja – pripisala, to in ono tu in tam podčrtala in kakšen pasus ponovno prebrala in kakšno trditev odobravajoče pokomentirala, s kakšno drugo pa se ne strinjala, saj ni sploh obvezno, da mislimo vsi enako. Kakšna škoda – pa čeprav tudi v tej knjigi kot že skoraj v vsaki slovenski knjigi škrati… ne bom rekla, da kar mrgolijo, pač pa… da ne manjkajo in jih je za moj okus celo preveč. Domači založniki se bodo morali zamisliti in dejansko kaj postoriti, ne le retorično stremeti po odpravi vseh teh malih, velikih in srednjih kiksov, ki knjige samo kazijo. Odpraviti bo morala tudi nedoslednosti pri pisavi oz. sklanjatvi tujih imen, ki prav na glas kličejo kakšnega korektorja: Ob ponatisu – če drugega ne, a rajši vse – popravite vsaj tiste mnoge nonstop narobe sklanjane Lamartine, z odvečnim nemim končnim e-jem (Lamartinea, Lamartineu, z Lamartineom itd). Ko bi se Slovenci, recimo, šteli za… “Balkance”, že prislovično površne in zanikrne, ne bi nič rekla, a bog ne daj nas primerjati z… južnimi brati. Se smrtno užalimo, čeprav se največkrat nimamo za kaj. Naj bi se rajši poboljšali. Poboljšanje nam sploh ne bi škodilo.
PRIPIS:
Prijatelj, ki ni računalniški teleban kot jaz, ki imam še vedno velike težave z rabo interneta, tudi zaradi kroničnega pomanjkanja časa, mi je natisnil iz njega neki davni Delov članek o Menartovem Dnevniku, kjer je rečeno, da… “vdova in hči sta si premislili”, za navrh mi je podčrtal te vrstice: “… pesnikova hči Barbara Menart Senica pa pravi: Gre za spoštovanje očetove volje. Pred smrtjo me je prosil, naj vse dnevniške zapise uničim, ker niso namenjeni niti javnosti niti objavi. Če bi imel moč, bi to storil sam, a ga je smrt leta 2004 prehitela”. Naj ji verjamemo na besedo? Navkljub vrsticam izpod pesnikovega peresa, ki sem jih zgoraj navedla, kjer vsaj brli ali tli in skoraj plamti tiha želja, da to, kar je napisal in doživel, bi bilo zanimivo branje tudi za širše namene? No, jaz ji verjamem. A kaj poreče na to, da bi se Max Brod ravnal podobno kot ona? Saj ni izpolnil samo pisateljeve ustno izrečene želje, marveč prekršil prav oporočno zapoved Franza Kafke, naj požge vse njegove rokopise. Ni jih požgal, nasprotno, jih je uredil in poskrbel, da jih objavijo. Družini Menart v premislek.
Jolka Milič
Berem Menartov Dnevnik 1953-2000, ki sta ga izdala in založila Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba v Celju leta 2010.
