Poklon gledališču v izvrstni komični farsi, Hrup za odrom v Ljubljani
Redke so predstave, ki iz občinstva izvabijo glasen in iskren krohot. Režiserka Ivana Djilas se je v slovenskem prostoru že uveljavila kot mojstrica režiranja komedij. Ob novici, da ji je ljubljanska Drama zaupala režijo priljubljene farse Hrup za odrom angleškega avtorja Michaela Frayna, so bila pričakovanja gledalcev visoka – tudi zaradi aktualnosti, ki jo komediji, v katerem se anatomsko secira proces nastajanja gledališke predstave, prinaša nedavna selitev osrednjega slovenskega gledališča v začasne prostore. Po ogledu premiere lahko zatrdimo, da so bila pričakovanja več kot izpolnjena.
Drama Hrup za odrom je od krstne uprizoritve v Londonu leta 1982 doživela že veliko izvedb na različnih evropskih prizoriščih. Avtor je v teku let besedilo spreminjal in dopolnjeval; na ljubljanskem odru je tokrat zaživela različica iz leta 2021 v tekočem prevodu Alje Predan. Kot že omenjeno, gre za igro o gledališču, pravzaprav za igro v igri: liki v predstavi so namreč člani gledališke ekipe, ki na oder postavlja farso z naslovom Nič za videt. V prvem dejanju spremljamo ne ravno uspešno generalko, ki jo mora Lloyd – vzkipljiv, pa tudi nekoliko nečimrn režiser, čigar vloga je bila zaupana Urošu Fürstu – velikokrat prekiniti. Ob tem se nam razkrivajo značaji posameznih likov in odnosi med njimi. Jure Henigman nastopi v vlogi vročekrvnega ljubosumneža Garryja, ki je v razmerju s precej starejšo Dotty (Saša Pavček). Privlačna, a raztresena mlada igralka Brooke (Iva Babić) hodi z Lloydom, ki pa se je sočasno zapletel še z inšpicientko.
Če omenjenim ljubezenskim zapletom dodamo naivnega Freddieja (gostujoči igralec Robert Korošec), ki se mu ob najmanjšem znaku nasilja iz nosu vlije kri, malo naglušnega Selsdona, ki rad pogleda pregloboko v kozarec, pa še opravljivo Belindo (Pia Zemljič) in zgaranega tehničnega vodjo Tima, ki bolj ali manj neuspešno gasita požare strasti med ostalimi člani ekipe, dobimo recept za polomijo. Polomijo oz. pravi kaos, ki se na odru odvije v skrbno zrežiranem drugem dejanju, ko potek igre v igri gledamo iz zaodrja. Vsa igralska ekipa z oblikovalko odrskega giba Laro Ekar Grlj na čelu se je izkazala z izjemno premišljeno koreografijo premikov in odzivov: Fraynovi igralci se tik pred predstavo hudo sprejo, in medtem ko se trudijo, da bi kar najbolje odigrali svojo farso, v zaodrju težko zadržujejo svoja prava čustva, kar vodi v nadvse zabavno komedijo zmešnjav, tako nasičeno z dogajanjem, da bi si bilo treba predstavo ogledati večkrat, če bi si želeli ujeti vse njene humorne nianse.
Učinkovita situacijska komika se nadaljuje tudi v tretjem dejanju, ko igro spet gledamo s “prave” strani. To dejanje bi najbolje obnovili z znanim angleškim motom “the show must go on”: kljub brezštevilnim spodrsljajem in zapletom, ki farso speljejo daleč od zamišljenega scenarija, nastopajoči vztrajajo in jo naposled pripeljejo do zadnje replike.
Na Dramini spletni strani je predstava Hrup za odrom definirana kot “nostalgična balada o gledališču, ki ga ni (več)”. Ta vez s preteklostjo se kaže v kostumih Jelene Proković in scenografiji Sare Slivnik, saj oboje dogajanje umešča v čas in prostor, v katerem je drama nastala. Poleg tega je uprizoritev posvečena režiserkinemu tastu Petru Gombaču, ki je že šestdeset let abonent osrednjega slovenskega gledališča, pa tudi ostalim najzvestejšim abonentom SNG Drama. In vendar ne kaže, da bi uprizoritev govorila le o “spominu preteklosti” ali “izgubljenem idealu”: izkazalo se je, da so nekateri gledališki procesi večni, pa tudi gledališča kot metafore kaotičnega človeškega življenja očitno še ni povsem povozil čas.
Igralci so na predstavitveni tiskovni konferenci priznali, da so se med nastajanjem predstave vse bolj prepoznavali v materialu, kar se na odru začuti. Liki, ki so v skladu z žanrom precej tipizirani, kljub temu delujejo živo. Zelo posrečeno izpade Selsdon kot nerodni vlomilec, ki ga igra Valter Dragan. Domišljena in realistično napisana pa sta tudi lika iz tehnične ekipe – občutljiva inšpicientka Poppy (Saša Mihelčič) in Tim (na premieri ga je dobro upodobil Saša Tabaković, ki se bo v tej vlogi izmenjeval z Gorazdom Logarjem), tehnik, ki pa je pravzaprav režiserjev “deček za vse”.
S predstavo o predstavi, v kateri gre vse narobe, je Dramina ekipa svojemu občinstvu razkrila, kaj vse mora “iti prav”, da stvari na odru stečejo, kot je treba. Obenem je ustvarila zelo duhovito komedijo, v kateri se lahko na tak ali drugačen način prepozna vsak, ki se je v kakršnikoli vlogi že kdaj lotil gledališkega projekta, profesionalnega ali amaterskega.
