Poklon častnemu sovaščanu, vizionarskemu mistiku
Štandrežci so si v Narodni galeriji v Ljubljani ogledali monumentalno razstavo Toneta Kralja
Peščica navdušencev si je na pobudo Prosvetnega društva Štandrež ogledala razstavo Toneta Kralja že 2. junija ob italijanskem državnem prazniku. V soboto, 3. oktobra, dan pred njenim zaprtjem, pa je v režiji cerkvenega pevskega zbora s Placa odpotoval avtobus, na katerega so se poleg pevcev vkrcali še drugi domačini, ki so aktivni v župniji (skupini Marta in Caritas), in prijatelji. Vodstvo po razstavi je v obeh primerih prevzel Saša Quinzi. Štandrežci smo z obiskom razstave izpolnili neke vrste moralno dolžnost, saj smemo Toneta Kralja povsem upravičeno imeti za častnega sovaščana: v župnijski cerkvi sv. Andreja je zapustil svojo zadnjo monumentalno poslikavo in umetniško oporoko. Za obiskovalce je bila razstava zato priložnost, da smo spoznali predvojno obdobje, saj so bila v Narodni galeriji na ogled dela iz dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja, ko je bil Kralj mednarodno prepoznaven in je razstavljal širom po Evropi. Ton razstavi sta dajali dve sliki nadnaravne velikosti, ki sta bili ponovno na ogled javnosti po skoraj sto letih: Zadnja večerja, ki je bila nagrajena na mednarodni razstavi sodobne katoliške umetnosti v Padovi leta 1931, in Saloma, ki je nastala istega leta. V prvi Tone Kralj skoraj preroško nakazuje to, kar bo sprejel šele drugi vatikanski koncil leta 1964, ko je uvedel obhajilno mizo, obrnjeno proti vernemu ljudstvu; druga slika pa je bila mišljena kot javna obsodba podlosti fašističnega režima. Kljub vse težjim časom, ki jih je preživljala evropska družba med obema vojnama, je v Kraljevih slikah vedno prisotno upanje, čeprav v obliki drobnih semen, ki padajo na tla, prepojena z znojem, ali v samo navidezno posušenem drevesu nad rudnikom. V njem lahko prepoznamo obljubo ponovnega življenja, tako kot lipa iz priljubljene ponarodele pesmi, ki “večno ne bo spala”. Kralj je bil vseskozi vizionarski mistik, kot je pomenljivo zapisano v podnaslovu razstave.
Večerja Pr’ Rjavčevih v Šempasu je le zaokrožila enkratno kulturno in družabno popoldne, ki je v vseh pustilo željo po globljem poznavanju Kraljevega dela.
