Pogovor z ravnateljico ljubljanske Drame

V TKS so novo sezono večernih srečanj začeli s pogovorom z gledališko delavko in avtorico Ivano Djilas

V sredo, 30. septembra, je Tržaško knjižno središče pokalo po šivih, saj se je veliko ljudi udeležilo večernega pogovora z Ivano Djilas. Večer, ki so ga organizirali Tržaško knjižno središče, Slovenski klub in Društvo slovensko gledališče skupaj z Javno agencijo Republike Slovenije za knjigo, je prvi iz letošnjega sporeda in je obiskovalce pospremil v svet gledališča.

Ivana Djilas je gledališka režiserka srbskega rodu, ki je v Beogradu diplomirala na Fakulteti dramskih umetnosti, nato pa se je odločila za študij na AGRFT v Ljubljani, kjer se je ustalila in deluje še danes. Trenutno je ravnateljica SNG Drama Ljubljana, funkcijo opravlja nekaj manj kot leto dni. V preteklosti je že sodelovala tudi s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu, ko je za režijo prejela tudi nagrado tantadruj.

O Trstu je gostja povedala, da ji je precej domač in da ji morda “diši bolj po Beogradu kot po Ljubljani”, saj sta obe mesti nekoliko bolj kaotični, po ulicah in trgih se najdejo ljudje, ki se pogovarjajo ob skodelici kave, promet je podoben … Režiserka, ki je rojena v Beogradu, se v Trstu počuti domače, tako v mestu kot tudi v gledališču. Povedala je, da je ob delu z ansamblom SSG čutila, da gre za gledališče, ki ima zares slovensko dušo, ob tem pa tudi nekakšen mediteranski pridih, ki ga dela še toliko bolj dragocenega, saj se od ostalih slovenskih gledališč razlikuje. Zanimiva ji je tudi manjšinska dinamika in težave, s katerimi se vsakodnevno srečujejo zaposleni pri SSG, da lahko gledališče sploh obratuje.

V tem tednu, 2., 3. in 4. oktobra, je na odrske deske Kulturnega doma pripeljala ansambel iz Drame, ki je predstavil igro Hrup za odrom avtorja Michaela Frayna. Med pogovorom je o igri, ki jo sama tudi režira, povedala, da jo je avtor velikokrat spremenil in dopolnil, tako da so za izvedbo morali poiskati najbolj posodobljeno različico. Delo v Sloveniji ni tako poznano, še več – niti prevedeno ni bilo v slovenščino, v Srbiji pa je zelo priljubljeno in zato se je režiserka odločila zanj. Igra ni običajna, saj nima jasno ločenih prizorov, ampak se dogajanje stalno pretaka in nadaljuje. Igralci se pojavljajo na odru in odhajajo z njega, premikajo se po prostorih … Vse to je tudi tehnično zahtevno za izvedbo, saj je treba imeti ljudi, ki točno vedo, kaj se dogaja in kako se mora dogajanje premakniti v naslednji prostor.

Preden je prevzela vodstvo Drame, je Ivana Djilas delovala kot režiserka. Sogovornica jo je vprašala, zakaj se je odločila, da sprejme izziv vodenja Drame, in kakšna je razlika med funkcijama. Gostja je odgovorila, da je razlika ogromna, ampak da je bila to zanjo prava odločitev. Biti režiser je zelo zahtevno, saj od osebe terja, da veliko potuje, kar jo večkrat prisili, da je daleč od doma in družine. Priznala je, da je bilo potovanj preveč in da se je želela posvetiti svojim sinovom in možu.

Kratko je spregovorila tudi o svojem avtorskem delu, čeprav se nima za pisateljico, ampak to počne amatersko. Prva knjiga z naslovom Hiša govori o problemih sodobne družbe in domačem življenju. Čeprav je knjiga izšla pred kar nekaj leti, se zdijo obravnavane tematike tudi danes zelo aktualne. Nekoliko novejša pa je knjiga A si lahko vsaj enkrat tiho, ki jo je avtorica pripravila v obliki zbirke esejev.

Za zaključek je gostja odgovorila še na nekaj vprašanj iz občinstva. Posebno se je osredotočila na današnjo situacijo ljubljanske Drame, ki že tretjo sezono deluje na začasnem sedežu. Sicer so v teh letih ugotovili, da publika še naprej hodi v gledališče, vendar si vsi želijo dokončne rešitve in vrnitve Drame v središče slovenske prestolnice.