Poglobljen prikaz nasilja nad “sovražnikom št. 1”

Odprtje razstave Boj proti veri in Cerkvi 1945-1961 v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici v ponedeljek, 21. januarja, je
bilo odmeven dogodek, ki je privabil res veliko ljudi. Med njimi so bili tudi prefektinja Maria Augusta Marrosu, župan Ettore Romoli, deželni svetnik Igor Gabrovec, predsednik SSO Drago Štoka, drugi vidni upravitelji, izobraženci in predvsem zgodovinarji – slovenski in italijanski – iz Goriške, Tržaške in Slovenije. Kot je povedala predsednica Centra Franka Žgavec, je pisno opravičilo poslal nadškof msgr. Redaelli, ki pa je napovedal svoj obisk čez nekaj dni.
Bogato dokumentarno razstavo je avtorica dr. Tamara Griesser-Pečar uresničila v sodelovanju z Arhivom RS, Nadškofijskim arhivom Ljubljana, Muzejem novejše zgodovine Slovenija in Založbe Družina. Da pa je bila postavljena v Gorici, je veliko naredila časnikarka in publicistka Erika Jazbar, ki je v slovenščini in italijanščini prebrala nekaj pretresljivih odlomkov iz spominov msgr. Franca Močnika, kako so ga grobo pregnali čez mejo, in g. Jožka Kraglja, kako je v svoji celici l. 1949 “skoraj z golimi rokami” izdelal lesen križec, ki je tudi razstavljen.
Dr. Tamara Griesser-Pečar je svoj nagovor začela z ugotovitvijo, da so dvajseto stoletje – predvsem v Evropi – oblikovali trije totalitarizmi: fašizem, nacionalsocializem in komunizem. Prva dva sta kot totalitarni ideologiji in sistema naletela po vsem svetu na globok odpor, “dejanja komunistov proti človekovim pravicam v zatiranih državah pa še vedno veljajo za manj obsodbe vredna, če še ne povsem neprimerljiva z dejanji fašistov in nacistov, čeprav je delovanje komunistov povzročilo najmanj 95 miljonov žrtev po vsem svetu, kot prepričljivo priča Črna knjiga komunizma”. Počasi se le širi prepričanje, da je treba totalitarne pojave presojati po enakih merilih. Razstava Temna stran meseca pred desetimi leti je bila prvi poskus celovitega prikaza komunističnega totalitarizma na Slovenskem, obravnavano je bilo tudi nasilje nad katoliško Cerkvijo. Danes je naše vedenje o strukturi represije na Slovenskem veliko večje, čeprav se je “ideološki in propagandni boj proti Cerkvi tudi po padcu komunizma še nadaljeval”. V slovenski javnosti namreč še vedno prevladuje nestrpnost do Cerkve, kar je “produkt ateistične indoktrinacije šolstva in publicistike v času komunističnega režima, ki sta ljudem vcepila mišljenje, da je Cerkev reakcionarna in opij za ljudi”, je dejala avtorica razstave. Zato so bili narodnozavedni katoliško usmerjeni Slovenci drugorazredni državljani. Razstava Boj proti veri in Cerkvi je poglobljen prikaz nasilja nad Cerkvijo od leta 1945 do 1961, ko je bila sprejeta uredba za izvrševanje Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti. Omejuje se na obdobje popolne brezpravnosti Cerkve in največjega fizičnega in psihičnega obračunavanja z njenimi predstavniki. Najbolj odmeven je bil zažig ljubljanskega pomožnega škofa Antona Vovka januarja 1952, na Goriškem pa od partije organiziran dvakratni izgon apostolskega administratorja goriške škofije Franca Močnika jeseni 1947. Oblast je na Slovenskem skušala zatreti ne le Cerkev kot ustanovo, temveč nasploh vero, čeprav se je na ljudskem štetju leta 1953 še 83,3% Slovencev opredelilo za katoličane. Vse do prevrata 1990-1991 je bila “katoliška Cerkev na Slovenskem za komunistično oblast notranji sovražnik številka ena”. Že v poročilu notranjega ministrstva novembra 1945 je označena kot 'hrbtenica reakcije'. T. i. ljudska oblast je kmalu začela ukrepati proti Cerkvi in njenim predstavnikom ter vidnim vernikom: to je delala “s hišnimi preiskavami, s stanovanjskim utesnjevanjem, brisanjem iz volilnih list, z omejevanjem verouka, z ukinjanjem cerkvenih šol, z agrarno reformo in nacionalizacijo, z omejevanjem verskega tiska, z odpuščanjem sester iz šol in bolnišnic, čeprav za njih ni bilo nadomestila, pa z množičnimi aretacijami in sodnimi procesi”. Takoj se je začela tudi gonja proti duhovnikom. “Oblast se je čutila ogrožena od moči, ki ji ni mogla do živega, ker je imela velik vpliv nad pretežno vernim prebivalstvom”. Zato je skušala njene predstavnike v očeh vernikov moralno onemogočiti. V omenjenem obdobju je imela velika večina duhovnikov in redovnikov težave z oblastjo: kar 429 duhovnikov se je od konca vojne do l. 1961 znašlo na zatožni klopi, aretiranih pa je bilo veliko več. V zaporih in taboriščih oz. kaznovanih je bilo najmanj 639 duhovnikov, redovnikov in redovnic. Slovenija je posejana s prikritimi grobišči – do danes je evidentiranih okoli 600 -, v katerih so končali tudi duhovniki. Obsojeni so bili na nesorazmerno visoke kazni. Sodstvo je bilo seveda v rokah partije in je uresničevalo le njene cilje. “V preiskavi, med procesom in v zaporu so bile kršitve človekovih pravic na dnevnem redu”. Oblast je izključevala predstavnike Cerkve in vernike iz javnega življenja, preprečevala vsako javno manifestacijo vernosti, obenem pa je podpirala močno protiversko propagando. Udba je skušala preprečiti dotok v semenišče in izvajala pritisk na bogoslovce. Skoraj ni bilo predstavnika Cerkve, ki ni bil klican na zasliševanje. Marsikoga je Udba nasilno prisilila k sodelovanju; ti so bili “žrtve, ki jih je oblast na različne načine poniževala. Nekaterim je bilo dano, da so neznanskemu pritisku tajne policije kljubovali, vendar ne moremo nikomur očitati, da ni iz testa, iz katerega so mučenci”. Komunistična oblast je skušala Cerkev tudi ekonomsko uničiti z nacionalizacijo, zaplembami in davki. Precejšen pritisk se je izvajal tudi na verne laike, predvsem učitelje, profesorje, višje uradnike itd., “vendar je to poglavje še popolnoma neobdelano”. Dr. Tamara Griesser-Pečar je sklenila predstavitev s citatom iz dnevnika dr. Maksa Wraberja, ki je zaporno celico delil tudi s številnimi duhovniki: “Kdaj bomo mogli spet živeti in delati v svobodi pred strahom in preganjanjem, ne da bi nam grozili zunanji in notranji pretresi, ki jih je bilo zadnja leta toliko, da je bilo kar preveč. Trdno zaupam, da pride slednjič ta čas. Bog ne plačuje vsako soboto, a plačuje pravično”!
Številni gostje slavnostnega odprtja so se nato zadržali v prijaznem pogovoru ob dobrotah in žlahtni pijači, za kar je izredno gostoljubno poskrbela Čotova družina iz Gostilne Devetak na Vrhu Sv. Mihaela.

DD

Razstava Boj proti veri in Cerkvi (1945-1961)

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme