Zdaj gre le za etično vprašanje

DSI Srečanje, posvečeno Parku miru na Opčinah, in ogled filma Strel v tišino Marka Sosiča

Takoj po koncu druge svetovne vojne so se pojavila prizadevanja, da bi na openskem strelišču, ki so ga fašistične oblasti leta 1931 nezakonito zasedle, uredili spominsko obeležje in pozneje Park miru. Prav tam so bili 15. decembra 1941 ustreljeni Viktor Bobek, Ivan Ivančič, Simon Kos, Pinko Tomažič in Ivan Vadnal. Dan pred usmrtitvijo jih je Posebno sodišče za zaščito države v okviru drugega tržaškega procesa obsodilo na smrt. Tri leta kasneje, 3. aprila 1944, so nacisti iz koronejskih zaporov na opensko strelišče pripeljali 71 talcev slovenske, hrvaške in italijanske narodnosti. Kot povračilni ukrep za partizanski atentat v openski kinodvorani, v katerem je umrlo sedem nemških vojakov, so jih ustrelili na robu vasi. Eden izmed talcev je pokol preživel. Usmrtitev je potekala v neposredni bližini kraja, kjer so življenje izgubile tudi žrtve drugega tržaškega procesa.

Kljub večletnim pobudam in pozivom projekt po 81 letih še vedno ni uresničen. O tem in s tem povezanih problematikah so se pogovarjali številni gostje na večeru Društva slovenskih izobražencev, ki je potekal v ponedeljek, 18. maja, v Peterlinovi dvorani. Po ogledu tej zgodbi posvečenega dokumentarca Strel v tišino Marka Sosiča so ob mizi spregovorili Marija Brecelj, Štefan Čok, Dušan Kalc, Emil Petaros in Fulvia Premolin.

V malo manj kot uri je pisatelj in režiser Marko Sosič predstavil trpko zgodbo, ki se še danes vleče okoli Parka miru. Film, ki ga je leta 2021 produciral Slovenski program Deželnega sedeža RAI za Furlanijo – Julijsko krajino, prikazuje pričevanja, arhivske fotografije, dopise, pisma, članke in še drugo gradivo, hkrati pa je pravi poklon obsojencem in vsem, ki so se v letih borili za uresničitev projekta. Po Sosičevi prezgodnji smrti je film dokončala urednica Marija Brecelj.

O dolgoletnem problemu ureditve Parka miru na Opčinah je v imenu tržaškega pokrajinskega odbora VZPI spregovoril Dušan Kalc. Najprej je pojasnil, da ga ob ogledu filma prevzame žalost, saj se v tej zadevi ni premaknilo skoraj nič. To ni politično vprašanje, temveč vprašanje etike in odgovornosti, je dejal in dodal, da je nedopustno, da se obljube ponavljajo leta in leta, brez korakov naprej. Nazadnje je še poudaril dejstvo, da se z openskimi spomeniki vsa ta leta ukvarja izključno VZPI. Predsednik Srenje Boršt Emil Petaros je na večeru pa pojasnil, kako je potekala brezplačna predaja 6000 kvadratnih metrov površine Občini Trst, na kateri stoji spominski park za žrtve povojnih pobojev v Bazovici, t. i. Šoht. Prostor je namreč razglašen za državni spomenik, kar predpostavlja določene obveze. Pogoj večletnih pogajanj z občino je bil vedno, da bo srenja to podpisala, če se občina obveže predati Park miru openskemu jusu. Srenja Boršt je v več letih večkrat pozvala župana, da uredi zadevo s parkom, a so vsakič ostali brez konkretnega odgovora. Prav o pogajanjih z županom Dipiazzo je nato spregovorila nekdanja županja Občine Dolina Fulvia Premolin. Poudarila je, da so bila pogajanja mučna in zahtevna, da se je po dogovoru s srenjo župan obvezal in zavzel za rešitev ter podpisal izjavo, s katero se je zavezal za dogovor z ministrstvom za obrambo, da bi del zemljišča prišel v upravljanje openskega jusa in da bi lahko tam uredili dolgo pričakovani park. V vseh teh letih župan ni držal obljube. Marija Brecelj pa je nato poudarila, da vprašanje openskega strelišča zajema tri ključne točke. Na območju stojita dva spomenika, žrtvam drugega tržaškega procesa in talcem. Po njenem mnenju spomenik talcem ni le spomenik ene skupnosti, temveč del zgodovine celotnega Trsta, zato bi morala zanj skrbeti Občina Trst. Dodala je, da bi bilo smiselno urediti enoten Park miru, ki bi povezoval oba kraja spomina. Poudarila je tudi, da bi morala občina izpolniti svoje obljube, saj sedanji prostor ni primeren za obeleževanje žrtev. Kot tretjo in najpomembnejšo točko pa je izpostavila strelišče samo. Ker gre za kraj usmrtitev, bi morala biti po njenem mnenju etična dolžnost vseh, da se strelišče odstrani. Zgodovinar in občinski svetnik tržaške občine Štefan Čok je zatem prisotnim razjasnil trenutno situacijo na občini. Po njegovih besedah je župan v zadnjih mesecih večkrat potrdil, da bo denar vendarle prišel, enako pa mu je zagotovil tudi odbornik Bertoli, ki je napovedal sredstva do junija. Čok je dejal, da bo šele ob dejanski proračunski postavki jasno, kako ravnati naprej. Prepričan je, da bo treba, če bodo sredstva zagotovljena, storiti vse za čim hitrejšo uresničitev projekta. Če pa do tega ne pride, bo treba še naprej vztrajati pri pritisku na mesto in javnost. Po njegovem mnenju mora vprašanje strelišča postati vidno širši javnosti, zato je treba nadaljevati s pritiskom na župana ter pridobivati nove zaveznike in podporo javnega mnenja.

Ob koncu razprave je bilo izpostavljeno tudi vprašanje prihodnjega organiziranja spominskih slovesnosti. Med navzočimi je prevladalo soglasje, da bi za počastitev žrtev drugega tržaškega procesa lahko skrbel isti odbor, ki že danes organizira spominske slovesnosti za bazoviške junake, torej Odbor za proslavo bazoviških junakov. Gostje dogodka so se načeloma strinjali, da bi takšna povezava lahko pomenila pomemben korak k enotnejšemu in bolj usklajenemu ohranjanju zgodovinskega spomina. Obenem pa so nekateri opozorili, da vprašanje ni povsem enostavno, saj odbor deluje v okviru Narodne in študijske knjižnice, poleg tega pa je treba upoštevati še več organizacijskih in vsebinskih dejavnikov, ki zahtevajo dodatno razpravo in premislek.