Viktor Parma se je vrnil domov: Zlatorog v tržaškem Verdiju
Izvedba opere je razkrila prezrto mojstrovino in potrdila Trst kot prostor srečevanja slovenske, italijanske in srednjeevropske glasbene tradicije
Tržaška “premiera” opere iz leta 1921. Glasba tržaškega Slovenca, “očeta slovenske opere”, ki prvič zazveni v opernem gledališču njegovega rojstnega mesta. Za mnoge odkritje, za vse kulturni dogodek s predznakom izjemnosti. Brezplačni vstop. Več dobrih razlogov je v ponedeljek privabilo množico ljudi v Gledališče Verdi in mnogi so se več kot uro prej postavili v dolgo vrsto, da bi si zagotovili zadnjih petsto mest na balkonu (za katera je bila rezervacija nemogoča). Razprodano gledališče in popolno zadoščenje organizatorjev je tako sprejelo Viktorja Parmo v domačem kraju po predolgi odsotnosti. Med obiskovalci so nekateri prišli zaradi glasbe, večina verjetno zaradi zgodovinskega dogodka, za mesto in za slovensko skupnost.
Glavni akterji so namenili občinstvu dvojezični pozdrav z besedami predsednika Tržaškega novinarskega krožka Pierluigija Sabattija in člana upravnega odbora Akademije za glasbo Marka Vatovca. Parmo so z vztrajnim in trmastim delom ponovno pripeljali na tržaški oder novinarja Luciano Santin in Rossana Poletti ter radodarnost ljubljanske visoke glasbene šole, ki je sprejela velik izziv in v svoj letni program vključila izvedbo opere Zlatorog.
O tej operi se je doslej veliko govorilo, malokdo pa jo je poslušal: partituro so obrekovalci označili kot staromodno, redke izvedbe na ljubljanskih in mariborskih odrih pa naj bi bile večna posledica nesrečnega spleta okoliščin, zaradi katerega se je avtor po propadu avstro-ogrskega cesarstva znašel na seznamu nezaželenih in sumljivih tujcev tako v Italiji kot na Slovenskem.
Po stoletju je zdaj čas za pospravljanje praznih predsodkov in ljubitelj opere, ki je prisluhnil Zlatorogu brez pričakovanj, je lahko spoznal dopadljivo opero z zanimivimi umetniškimi iztočnicami, ki kažejo na vpliv poznoromantičnih evropskih tokov. Alpska legenda o zlatorogu, ki čuva zaklad gore Bogatin, in predrznem lovcu, ki ga pohlep sili v smrt, z romantičnim predznakom črpa iz narodnega zaklada, a je hkrati zasidrana v nemški kulturi, saj je libreto (izvirno v nemščini) nastal po pesnitvi Rudolfa Baumbacha. V partituri ljubezen stilno “govori italijansko” z jasnimi navezavami na prevladujoče italijanske operne vzornike, magija gorskih bajeslovnih bitij se izraža v nemškem slogu, instrumentalne medigre zvenijo velikokrat dunajsko, vaška pristnost zdravic pa predstavlja tipično slovenski melos. Slog Viktorja Parme je dejansko odraz neponovljive edinstvenosti svetovljanskega Trsta.
S svežino in ekspresivnimi barvami so jo pričarali člani orkestra Akademije za glasbo, ki ga je vodil mladi dirigent Iztok Kocen. Mladi so bili seveda tudi vsi solisti. Glavno vlogo lovca Janeza je doživeto odpel Goričan Andrej Rustja, ki se je spretno soočil z zahtevno junaško tenorsko vlogo, ki zahteva stalno napetost in predstavlja nezanemarljive pasti v višinah (poleg samega obsega). Obsežna je tudi vloga nesojene ljubice Špele, ki jo je tudi odrsko prepričljivo (kljub koncertni izvedbi) podala mezzosopranistka Eva Koprivšek. Lik lepe in lahkomiselne Jerice je suvereno in vokalno iskrivo utelesila sopranistka Leonarda Kavedžić.
Ob prvem poslušanju sta na poseben način kot zaključeni celoti, primerni tudi za koncertno izvedbo izven konteksta, izstopala zdravica v kvartetu (delno a cappella), pa tudi z mediteransko toplino obarvan duet Jerice in beneškega trgovca Marka (Aljaž Kolenko), ki jo zlahka zapelje z zlato ogrlico. Zasedbo so dopolnili še Ireneja Čuk, Blaž Stajnko in Črt Vodopivec. Profesionalna drža, navdušen pristop in prepričljivi pevski nastopi so ovrednotili neobičajno operno doživetje in se dotaknili gledalcev. Soliste je zvočno podprla postavitev na prosceniju, medtem ko sta se morala zbora Jacobus Gallus in Emil Komel boriti za akustično ravnovesje v ozadju velikega odra, kjer sta pokazala dobro odzivnost na zahteve glasbene pripovedi.
Zlatorog je zaživel v nekoliko skrajšani različici (črtali so nekatere instrumentalne točke), pokazal je mogoče nekaj šibkosti v dramaturški niti in orkestralni pisavi, po dolgem aplavzu pa je ostal predvsem vtis, da bi bila opera vredna ponovne, tokrat scenske uprizoritve v mestu med Srednjo Evropo in Jadranskim morjem, ki mu pripada po zgodbi in slogu.
