Poezija, ki išče drugega

Pesniška zbirka ZLATO JAJCE priznane pesnice Petre Koršič, ki je tudi literarna kritičarka in dejavna organizatorka kulturnega življenja, doma iz Brd in v Ljubljani, je izšla julija v knjigi kot izvirno umetniško delo. Knjižica 88 pesmi prevpraša sam pomen poezije v vsakdanjem življenju, s katero po besedah uravnavamo sebe in v kulturi vzpostavljamo odnos(e) do drugih, do sveta oziroma presežnega, obenem pa zbirka poezije tematizira tudi knjižno oz. umetnostno produkcijo skupaj z družbenimi vlogami posameznika, avtorja, predvsem pa ženske v skupnem. Poglavitna vrednost knjige (130 str., mehke vezave) je njena vsebinska (ne)dovršenost, ki izstopa tudi oblikovno (in izhaja iz samega temelja tako knjižne kakor pesniške tradicije vse do začetkov, na koščku papirja ali na starodavni pergament), ter izrazito samosvoj avtorski glas, ki z izvirnim gostoljubjem na način nežnosti in lepote povabi bralca oziroma bralko, da se sam-a dejavno vključi v pesniško liriko – izzvan z zbirko kot celoto (razdeljeno na pet oz. šest sklopov) ali le s posamezno pesmijo (praviloma ena na stran), z veliko prostosti v tako podanem naročju iz besed in praznine lista, postane pesnik oziroma pesnica tudi sam-a – saj pesmi ‘Zlatega jajca’ (ki zares upraviči svoj naslov) brez druge-ga v dialogu, ki s svojo ustvarjalnostjo v sodelovanju plodno dopolni trenutek, sploh ni! Pesnica je tako izjemno pogumno postavila med nas model, kako biti človek, zlato jajce, kako živeti, z orodjem jezika, ki nam omogoča raven kakovosti in plemenitosti (kot zlato), obenem vsepovezanosti z vsem in enovitosti (kot jajce), pa ga ne zlorabiti, umazati, ponarediti, razbiti, kako ostati cel in (ne)svoj.

Zbirka, ki jo odlikuje najbolj obča pesniška tematika in motivi iz vsakdanjega življenja, podaja način zaznavanja najelementarnejših prvin življenja, z besedo tik nad tišino, praznim papirjem, neizgovorjenim, odpira večna eshatološka vprašanja, kdo sem jaz, ta ki (v mikrogramih črk oz. znamenj) tehta, ali naj  (iz)reče besedo, jo  (iz)govori, (za)piše, kakor jo (za)zna, (za)sliši, ali ne, in kdo je – kje se nahaja drugi? Ta, ki me v (najintimnem) jaz napravi – napravlja, me ustanovi oziroma me po besedi ustanavlja v odnosu iz/do Enega. Zlato jajce.

Umetnica je kljub svojemu mojstrskemu obvladanju besedne veščine in literarni razgledanosti, podkovanosti v vsem poezije preteklosti in sodobnosti, kot jo poznam osebno še iz časa študija slovenistike, ter vpetosti v kulturno intelektualno sfero kot avtorica ostala ženska – in prav v tem je njena moč, izjemnost, da se v hrupu ter nasilju tega sveta ni pustila zmesti, ni podlegla trendom, množičnemu in modi v mestu z vsemi mogočimi videzi in pozami; kot ni ostala v tradiciji, tudi ne podeželski ali človeški samozadostnosti, ki v kulturi kdaj odjekne kot brezbrižnost do nezna(t)nega, novega, do poezije. V tem je tudi lepota pesniške zbirke, ki v resnici odzrcali avtorico in upraviči naslov, v iskanju zlata in ohranjanju jajca, da je ostala prirodna in po svoji naravi, obenem z otrokom, ki se igra in iz zvedavosti upogne struno, da bi zaslišal, kako zazveni, pretopi zlato, besedo, razbije jajce, ker kot otrok ni véden, kaj je, vrednost, vključuje vse, ne potrebuje nikogar.

Knjižico, ki jo bo vsak bralec v rokah občutil kot nekaj zelo prijetnega, se lahko naroči pri ljubljanski založbi Apokalipsa, kjer je izšla v 200 izvodih, s pomenljivo sliko Aleksija Kobala na naslovnici, z dodatkom treh pesmi na ovitku, ki mdr. zaupajo pesniški recept, ter s spremno besedo skladateljice in pianistke Ingrid Mačus. Pesniška zbirka ‘Zlato jajce’ ima vrednost knjižnega dragulja, kajti kadarkoli pogledaš skozenj, prebereš eno pesem, s svetlobo trenutka v svojem, se v čas odslika nekaj novega, priročne knjižice se nikdar ne naveličaš, je predmet za rabo in živež, za navdih in tolažbo, preseneti in vselej znova sprejema, daje, preseneča. Nenazadnje je vanjo ujet ves naš obči kot najbolj intimen osebni svet.