“Podeželje ni restavracija, ki zaživi konec tedna, ampak je živo vedno!”
Lani smo na intervju povabili predsednika Las Kras, Franca Fabca, ki nam je predstavil delovanje ustanove, ki spodbuja kmetijsko dejavnost na tržaškem in goriškem Krasu. Tokrat pa je na naš pogovor privolil Miloš Čotar, ki je bil svojčas v sklopu Lokalne akcijske skupine imenovan za podpredsednika in predstavnika zasebnega sektorja za območje goriške pokrajine. Naj spomnimo, da je bil Las Kras ustanovljen 7. avgusta 2008 in ima v statutu določene cilje za uresničitev dejavnosti in pobud, ki bodo spodbujale razvoj, izboljšavo in ovrednotenje lokalnih virov ter tako spodbudile trajen in uravnotežen razvoj enovitega kraškega območja, tudi s pomočjo osnovanja in vodenja lokalnih, regionalnih, državnih in evropskih programov ter projektov.
Menim, da je Las zelo pomemben subjekt. Zanimiva je že njegova struktura. Družba je neprofitna zadruga z omejeno odgovornostjo s 50% javnim (pokrajine, občine) in 50% zasebnim kapitalom (Zadružna Kraška banka, kmetijske stanovske organizacije, Agrarna skupnost, razni konzorciji). Ta model odgovarja zahtevam evropske zakonodaje, ki jih povzema regijski predpis v Načrtu za razvoj podeželja dežele Furlanije Julijske krajine in je torej v nekem smislu obvezna pot; po mojem mnenju je to vsekakor lahko tudi zelo zanimiva iztočnica v smeri boljšega in učinkovitejšega dela v korist ozemlja in ljudi, ki na njem prebivajo in od njega živijo. Znano je, da je eden glavnih problemov kmetijstva oz. podeželja nasploh koordinacija med subjekti, pletenje medsebojnih vezi ali skupna ponudba pridelkov in storitev. Menim, da ima Las vse pogoje, da lahko igra pomembno in nenadomestljivo vlogo koordinatorja med javnimi ustanovami in vsemi dejavniki, ki delujejo na območju Brega, tržaškega in goriškega Krasa. Mi predstavljamo v istem osebku javne ustanove in zasebnike; poznamo njihovo (različno) delovanje, (drugačne) zorne kote in (večkrat težko uskladljive) interese. Žal smo v tem poslanstvu le delno uspešni.
Zakaj pa?
Naloga prav gotovo ni lahka, vendar se na tej poti srečujemo tudi z marsikatero težavo, ki je ne bi bilo treba.
Ali bi nam lahko pojasnili ta vidik?
Težave zadevajo v prvi vrsti birokracijo. Delovanje na podlagi evropskih sredstev in upravljanje denarja iz teh skladov predvidevata izredno zapleteno, zamudno in obsežno obračunavanje, ki nam odnaša (pre) veliko dragocene energije. Naša prva in glavna skrb bi morala biti ta, da čim prej in čim učinkovitejše porazdelimo sredstva med krajevne ustanove in posameznike, dejansko pa se moramo dnevno soočati “s poleni pod nogami”. Prva leta je bilo delovanje Las ohromljeno, ker je bil finačni sklad dolgo zamrznjen. Pravo operativno fazo smo zato začeli šele lani, sedaj pa nam deželna uprava že “očita”, da zamujamo z razpisi. Resnici na ljubo je treba povedati, da je pred objavo vsakega razpisa toliko zapletov in formalnih težav, da je zamujanje neizogibno.
Ali računate, da bo val preventive po nedavnih deželnih volitvah prinesel Las-u pozitivne novosti?
Od novopečene deželne vlade ne zahtevamo čarovnij ali čudežev, pričakujemo pa pravičnejši odnos politike do naše realnosti in boljši dialog s pristojnimi funkcionarji, ki spremljajo naše projekte. V viziji kmetijske politike, ki jo je v zadnjem petletju ustvaril dosedanji odbornik Violino, so se morale vse deželne raznolike realnosti prilagajati velikemu in edinemu furlanskemu kmetijstvu, ki ga druži blagovna znamka Friulano. Mislim, da si moramo glede tega marsikaj razščistiti, in upam, tudi ubrati pravo smer. Deželna vlada se mora čim prej lotiti temeljite reforme uprave podeželja oz. goratih območij. Nepremišljena ukinitev Gorskih skupnosti, ki jo je odredil nekdanji predsednik Tondo, ni imela nobenega pozitivnega učinka. Gorske skupnosti so sicer potrebovale notranjo reorganizacijo in strukturno racionalizacijo, njihova ukinitev kar čez noč pa je delovala zelo negativno. Na našem območju so posledice takega postopanja že dolgo vidne, saj nam je bila Kraška gorska skupnost (KGS) po krivici izbrisana veliko prej. Pokrajinski upravi, katerima so bile predane kompetence KGS, samo delno krijeta nastalo vrzel. V tej situaciji deluje LAS kot nekakšen potomec Gorske skupnosti, čeprav to ni in ne more biti. Naš Las je pravzaprav prvi, ki občuti pomanjkanje Gorske skupnosti. Vse ostale Lokalne akcijske skupine v naši deželi imajo namreč za sabo Gorske skupnosti. Te so tudi med glavnimi člani teh Lasov in je zato v njihovem interesu, da delujejo čim bolje. Ti Lasi lahko računajo na dragoceno pomoč funkcionarjev, ki jih dajajo na voljo članice in delujejo na ta način kot pravi instrumenti za uporabo evropskih sredstev. Mi te pomoči nimamo, in to je občutiti ne samo v pomanjkanju delovne moči, ampak tudi v vsakodnevnem odnosu z deželnimi uradi.
Ali ljudje občutijo te težave?
Prav gotovo, čeprav deluje Las kot nekakšen filter med posameznikom in deželno upravo in ostaja zato večina težav neznanih.
Kakšen pa je odziv na vaše delovanje?
Glede naših razpisov smo opazili, da vlada med ljudmi veliko pričakovanje, ki pa se nato ne spremeni v dokončno predložitev prošenj. Eden od razlogov za to je morda dokumentacija, ki jo je treba priložiti k prošnjam. Nekateri namreč ocenjujejo, da se takih prošenj ne splača delati, ker naj bi jih višina prispevkov ne opravičevala. Osebno sem drugačnega mnenja: v obdobju, ki ga označuje huda gospodarska kriza, je vsaka pomoč zelo dragocena. Pravzaprav je Las trenutno edini, ki še predvideva konkretno pomoč pri določenih dejavnostih. Našemu območju bomo razdelili skupno skoraj 3.000.000 evrov prispevka in s tem spodbudili investicije v vrednosti preko 4 milijonov. Zame to niso zanemarljive številke.
Katere razpise ste že objavili in katere še načrtujete?
Objavili smo prvi razpis v vrednosti 250.000 evrov pomoči za povečanje števila in prekvalifikacijo ležišč v strukturah, ki ponujajo nočitve z zajtrkom, in nepoklicnih strukturah, ki oddajajo sobe v najem (bed&breakfast), ter razpis, ki je bil namenjen javnim upravam, ki so se lahko prijavile s projekti za vrednotenje lokalnih kmetijskih pridelkov in izdelkov v skupni vrednosti 180.000 evrov. Sedaj potekajo še roki za finančno pomoč pri ureditvi, izboljšavi in posodobitvi kmečkih turizmov, nov razpis za bed&breakfast in razpis, ki je namenjem društvom, ki se ukvarjajo z rekreativno in kulturno dejavnostjo. Kmalu imamo na vidiku še objavo zadnjih razpisov: pomoč pri pobudah za vrednotenje lokalnih pridelkov v navezi z gostinsko ponudbo ter pri projektih za ureditev krajine in obstoječih pešpoti z namenom boljšega in širšega turističnega, rekreacijskega, športnega in kulturnega koriščenja. Ti bodo posebej zanimivi za društva. Ta vabim predvsem, da razmislijo o morebitnem medsebojnem sodelovanju ali sodelovanju s krajevnimi upravami. Takih oblik povezovanja je daleč premalo, vendar so lahko zanimive in koristne, ker odpirajo nove, širše možnosti tako pri izvajanju projektov kot za finančno kritje deleža, ki ostane izven prispevka.
Obstaja torej kar precej različnih priložnosti tako za posameznike in društva kot za krajevne uprave. Kateri pa je skupni imenovalec vašega delovanja?
Naša filozofija temelji na trajnostnem razvoju ozemlja in na spodbujanju integriranega razvoja različnih gospodarskih, socialnih in kulturnih stvarnosti, ki so prisotne na območju našega delovanja. Menim, da bomo na pravi poti takrat, ko bomo znali nuditi obiskovalcem našega območja čim bolj celovito sliko tukajšnjega življenja. To pomeni dajati pravilen poudarek na zgodovino naših prednikov, ki so z garanjem in ljubeznijo obdelovali skopo zemljo ter ji počasi in potrpežljivo izboljševali rodovitnost. Pomeni opozarjati, da podeželje ni hotel ali restavracija, ki zaživi samo ob koncu tedna, ampak je živo vsak dan, z vsemi svojimi zadoščenji in težavami; prav tako ga ne gre obravnavati kot ljudski vrt ali park, namenjen samo sprehajanju, saj je čarobna lepota naših obrobnih kmetijskih in podeželskih krajev tudi sad dela, ki se mora vsak dan nadaljevati. V tem smislu sem, četudi kot prepričan naravovarstvenik, kritičen do takega izvajanja zakonodaje za zaščito narave, ki prepoveduje najosnovnejša kmetijska opravila v naivnem prepričanju, da se tako ohranja neokrnjena “trenutna fotografija” krajine, kot jo imamo danes pred očmi. Meščana iz Trsta in Gorice ali turista z drugega konca sveta je treba soočati z vsemi vidiki tega življenja: polagoma se bo naučil pravilno ceniti (s srcem in z denarnico) pridelke, storitve in ljudi. Ko nam bo to uspelo, bo povsem postranskega pomena, koliko smo veliki oz. majhni v primerjavi z drugimi.
Kaj svetujete morebitnim interesentom za vaše razpise in kakšna je vaša želja glede prihodnjega delovanja Las?
Posameznikom in kmetijam, ki razmišljajo o turistični ponudbi, svetujem, da se kljub splošnemu neugodnemu gospodarskemu obdobju opogumijo in investirajo v to. Prepričan sem, da je politika uspeha za celotno območje tista, ki vodi kupca do nakupov krajevnih pridelkov, izdelkov in storitev h kmetovalcu, ne pa tista, ki pridelke odnaša na tržišča po svetu. To je moj nasvet in hkrati tudi moje vodilo ter želja pri nadaljnjem delu.
IG, JUP
