Podarjeni čas

Misel Antona Bedenčiča

Ni prenove družbe brez prenove posamezne osebnosti. Vsako leto nas postni čas spodbuja, da stopimo v svoje globine ter zopet premerimo čas in prostor, v katerem živimo. Kam gre naša pot, kateri so naši cilji, kaj ovira naše poglobljene medosebne odnose?

Zasvojeni in vodeni

V času vseh mogočih družbenih občil in omrežij smo obdani z milijoni informacij. Mnogi razčlenjujejo vso to maso sporočil. Še večje pa je število tistih, ki se v teh sporočilih izgube in postanejo vodljiva množica. Na družbenih omrežjih so vplivneži, ki jim sledi na milijone ljudi. Pomembno je, koliko všečkov dobiš. Človek se samo čudi, kako se mnogi dajo tako lahko voditi. Slepo, kot da bi bili hipnotizirani.

Sodobni način življenja, potrošniška miselnost potrebujeta čim širšo maso vodljivih ljudi. Dopuščata in jim tudi ponujata mnoge zasvojenosti, od drog do moralnega razvrata. Vse to uničuje kakovostne medsebojne odnose in človeka zapira v vedno večji ego, v katerem pa človeška osebnost izgublja.

Miselnost, ki lebdi kot temen oblak nad človeštvom, želi osmešiti vse temeljne vrednote, ki so gradile človeško družbo skozi vso človeško zgodovino. Posledica so umirajoče družine, otroci brez ljubečega zavetja. Ta miselnost želi ustvariti novega človeka, ki ne bo več vezan na naravne danosti, temveč bo le miselni produkt. Ni več očeta, matere, moškega, ženske. Človek ni tisti, kot je bil rojen, temveč je to, kar si on sam določa, da je. Sam sebe želi na novo ustvariti.

Brez korenin

Človeška družba je kot drevo ali roža. Če jima spodrežeš korenine ali če ju nepravilno vzdržuješ, začneta počasi umirati. Nekaj časa še cvetita. Sodobni miselni tokovi spodjedajo prav korenine, na katerih temelji človeštvo. Prinašajo biološko umiranje in duhovno zmedenost. 

Tudi mi na Tržaškem ne bomo preživeli, če pretrgamo vezi z našimi koreninami. Čutimo, kako nam venejo veje narodnega telesa. Vedno manj je otrok v slovenskih šolah, naše cerkve vedno bolj samevajo. Vse manj se sliši slovenska beseda in tesnoba se plazi kot temna senca okoli nas. 

Novo upanje

Nedelje pred veliko nočjo nam vlivajo novo upanje. Božja beseda nam ponuja izvir žive vode. Kako jo potrebujemo! Potrebujemo jo, da najprej mi oživimo in nato drugim delimo novo življenje.

Če hočemo spregledati, se moramo tudi mi umiti v vodnjaku Siloe. Še vedno gledamo le z očmi. Ne gledamo s srcem. Kdor gleda le z očmi, je vodljiv. Ne vidi resničnega stanja. Take ljudi je lahko voditi. Človek misli, da vidi, a je slep. Treba se je odpreti in gledati v duhu, skozi srce. Šele takrat bomo zagledali tisto Luč, v kateri nam bo vse postalo svetlo. Odpadle bodo luske začaranega sveta. Lepota svobode bo zasijala nad nami. Ne bo več teme in ne del teme. Svobodno bomo stopili v svet dobrote in ljubezni. Kot pri Lazarju se bodo odvili ovoji mrtvega, v katere smo poviti, ko bomo slišali mogočen klic: “Pridi ven. Zapusti grob in trohnobo, zaživi novo življenje.” Ponovno bomo stopili v življenje.

KAJTI SAMO EDEN JE ŽIVA VODA, SAMO EDEN JE LUČ SVETA, SAMO EDEN JE VSTAJENJE IN ŽIVLJENJE.

Bog je ustvarjal svet šest dni. Človeku je dal sedmi dan, da ustvarja Božje kraljestvo na zemlji, svet ljubezni, ki naj bo odsvit ljubezni, s katero smo bili ustvarjeni.

Preberi tudi

Samotni križ

Kristjani in družba

Samotni križ

17.03.2024
Na gori s hvaležnostjo in prošnjo za blagoslov

Kristjani in družba

Sklenjene in obnovljene obljube skavtov SZSO

Kristjani in družba

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme