Po njegovih delih ga boste prepoznali

Življenje in delo misijonarja Danila Lisjaka sta v Afriki pustila sled, ki jo domačini nosijo v srcu

Dne 11. marca za mene in moja sinova Andreja in Tineta ni bila le navadna sreda, bil je velik dan, prežet s spomini na mojega brata in strica misijonarja Danila Lisjaka. Polna lepih spominov izpred desetih let, ko sem prvič obiskala brata na njegovem misijonu v Atedah in se z njim veselila vseh uspehov, sem prispela v Gulu in nato še malo naprej po prašni in razriti cesti, proti njegovemu zadnjemu delu, veličastni cerkvi v kraju Pece Acoyo. Pogled na to prečudovito cerkev, ki vabi z velikim osvetljenim križem, je bil veličasten. Oltarna slika je izdelana po zamisli akademskega slikarja Lojzeta Čemažarja, slike križevega pota je naslikala sorodnica slikarka Jana Humar.

Na predvečer posvetitve cerkve je veliko domačinov, predvsem mladih deklet in fantov, urejalo okolico, čistilo notranjost cerkve, delavci iz Konga pa so hiteli postavljat še zadnje tlakovce. Za dokončno ureditev, kot si jo je zamislil Danilo, sta skrbela Ivo Saksida in Uroš, ki sta že en mesec pred posvetitvijo prispela v Ugando. Treba je bilo namestiti klopi, oltarno mizo, razsvetljavo, agregat, urediti in tlakovati preddverje, urediti sanitarije in zakristijo, pa še marsikaj … Z veliko zagnanostjo obeh in s pridnimi delavci jim je to več kot uspelo. Čaka pa še kar nekaj del, kot je npr. ograditev in dokončna ureditev parcele ter obnovitev stare kapele, ki bo služila kot večnamenski prostor za katehezo. Uroš je obljubil, da se v jeseni vrača v Ugando, upa še na kakšnega pomočnika, in ta dela zaključi.

Zbudili smo se v jasno toplo jutro, polno pričakovanj. Ob cerkvi nas je pričakalo veliko mladine in odraslih. Vsi so bili lepo, slovesno oblečeni, od narodnih noš, pa skupin v slovesnih oblekah do nastopajočih in domačinov. Toliko objemov, stiskov rok, srečnih in žarečih oči verjetno ne bom dolgo doživela. Ganljivo je bilo videti, ko so gospe v narodnih nošah nosile sliko Danila z raznih srečanj z njim. Srečna sem bila, ko sem lahko na lastne oči spoznala, koliko je naredil, tako duhovno kot materialno, za to preprosto afriško ljudstvo! Slovesnost s sveto mašo je trajala od desete ure dopoldne pa do štirih popoldne. Vsi govorniki so izpostavili njegovo ljubezen in predanost temu ljudstvu, skrb za uboge, skrb za šolanje najrevnejših, skrb za njihovo duhovno in telesno zdravje. Eden od govorcev je dejal, da je za to cerkev dal življenje. Predstavili so ves njegov življenjski opus: zgraditev cerkve in župnišča v Atedah, prostorov za potrebe misijona, osnovne šole, srednje šole za več tisoč dijakov, dispanzerja za dekleta in žene, vrtca, internata, igrišča … Njegovo življenje je bilo skromno, jedel je največkrat z delavci, z roko polento in fižol! Njegov moto je bil: kaj sem jaz, da bi bil več kot oni. Vsak evro, dolar je šel za te ljudi. Sklepna misel ugandskega škofovega pomočnika je bila: njegovo telo je v Sloveniji, njegovo srce pa v Afriki. Spomin nanj bo tu še dolgo živ! To sem tudi sama spoznala in doživela. Ko sem obiskala dijake v srednji šoli in je učitelj omenil Danila, je v njihovih očeh bilo zaznati hvaležnost in sledil je spontani aplavz.

Po končani maši se je pred cerkvijo odvijal slovesen program s pesmijo, plesom, zahvalami in pogostitvijo za vse. Verjetno je bil za večino to po dolgem času prvi obilen obrok. Ta okolica in cerkev bosta kraj druženja, molitve in novih življenjskih zgodb, pa tudi spomin na dobrega belega misijonarja.

Hvala g. Matjažu in g. Janku iz misijonske pisarne, ki sta s svojim obiskom počastila ta dogodek in izrazila hvaležen spomin na Danila.

Hvala vsem, ki ste Danilu pomagali, ga bodrili in še molite zanj!