Pismo laične misijonarke Polone Dominik iz Etiopije

Včasih si privoščim poslušati slovenski radio, da me te dni ponese v vzdušje “veselega decembra”, a namesto nostalgije po belem Božiču v domačem okolju me “udari” resničnost adventa v Etiopiji. Že dolgo nisem pisala o vojni in humanitarni krizi v Tigraju na severu države, a težav tam še zdaleč ni konec.

Ravno včeraj sem se za deset dni poslovila od otrok v Bosco Children v Adis Abebi in se ponovno podala v Tigraj, kjer sem bila nazadnje maja, ko me je povojna situacija kar nekajkrat spravila v jok. Mir je sicer podpisan, a življenje ljudi je kot poplava po nevihti: voda narašča, ko je dež že zdavnaj ponehal. Tako je tu. Uničene poljske površine, kmetije požgane in izropane, kmetje pregnani … vse to onemogoča, da bi si ljudje pridelali hrano. Mnogi se še vedno nimajo kam vrniti in tako že tretje leto bivajo v zasilnih bivališčih raznih dvoran, čakajoč na miloščino, ljudje, ki so željni in zmožni skrbeti zase in za družino, pa ne morejo. Da je še huje, je bila letošnja deževna doba (junij–september) v Tigraju sušna in tako še tam, kjer bi lahko kaj uspevalo, ne more zaradi kritičnega pomanjkanja vode. Regionalna vlada je zopet razglasila izredno stanje suše in lakote, po mnenju mnogih je ocena še naraščajoče lakote podobna, ali še hujša, lakoti iz leta 1984–85, ko je cel svet pripomogel k reševanju življenj. Trenutno sem v Shire, ki ga je pred kratkim obiskal in osrečil tudi gospod Jože Andolšek, gospa Jana pa osrečevala otroke tri mesece. Tu salezijanci vodijo šolo s skoraj 1500 učenci, s katerimi skušajo nadoknaditi skoraj tri izgubljena leta izobrazbe. Mnogi otroci so ostali brez svojcev. Večina svojcev, staršev je ostalo brez dela, trenutna ekonomska situacija pa ne prinaša nobenih novih možnosti. Zato sem tu, da izberem vsaj 30 najbolj pomoči potrebnih in jih vključim v slovensko botrstvo. Srečujem se z otroki in njihovimi starši, prijavnica za botrstvo pa bo kmalu prispela na Misijonsko središče Slovenije in omogočila otrokom kakovostno izobrazbo pri salezijancih. V državnih šolah namreč pouk še zdaleč ni, kar naj bi bil: učiteljev nimajo, če pa jih že imajo, skorajda ne poučujejo, saj še vedno ne dobivajo redne plače. Tudi šolskih knjig država za to regijo ne prispeva, čeprav so iste kot v drugih regijah. Pravzaprav večina šol niti ni, kar naj bi šola bila. Med vojno so jih izropali bodisi vojaki bodisi prebivalci, ki so klopi in drugo pohištvo uporabili za kurjavo. Vse, kar je bilo leseno, je šlo. Okna razbita … Nič ne kaže, da bi se karkoli obnavljalo. Država, ki je vse uničila z lastno vojno, naj bi sedaj obnavljala. Mnogi namesto v prazne razrede sedejo pod drevo in tam poslušajo učitelja. Nekateri s seboj v šolo prinesejo plastično pručko, da imajo na čem sedeti.

Tako je predvsem na podeželju Tigraja. V mestih pa še zmeraj v veliko šolah živijo begunci, ki se še vedno nimajo kam vrniti, saj so v mnogih vaseh še vedno vojaki ali pa so domovi in cele vasi uničeni ter ni nobenih sredstev za preživljanje. Kot bi se vrnili vsaj sto let v preteklost. Žalostno. Kakorkoli, salezijanci so eni redkih, ki zmorejo dati otrokom nazaj otroštvo in šolanje, ki si ga otrok zasluži, in to kakovostno. V veselje mi je srečevati se z motiviranimi učitelji in veselimi otroki, ki kljub težkim okoliščinam nosijo brezskrben obraz. Veseli so družbe vrstnikov, učenja, slastne žemlje med odmorom in sedaj še pomoči botrstva, da le lahko ostanejo v šoli Don Bosko, kjer je prihodnost vsaj malo bolj svetla.

Poleg tega spremljam prijatelje, ki dobivajo sporočila o padlih vojakih, prijateljih, družinskih članih, ki so bili dolge mesece pogrešani. Med vojno je bilo na tisoče fantov poklicanih v boj, a se še po podpisanem miru niso vrnili domov. Sedaj vlada obvešča družine, da se njihov sin, brat, mož, prijatelj nikoli ne bo vrnil domov. Le novica. Žalovanje brez pogreba, brez slovesa. Kje so pokopani, kdaj so umrli, ne bodo izvedeli nikoli. Bereket, salezijanec, ki je dobil takšno sporočilo o svojem bratu, je šel takoj iz Adis Abebe v Tigraj in so skupaj žalovali. Povedal je, da je v tednu dni, ko je bil tam s svojci, žaloval v vsaj dvajsetih domovih v soseski, kajti skoraj vsaka hiša je izgubila nekoga. Postavljanje tradicionalnih šotorov, spomenikov, procesije s silovitim jokom … za vsakogar posebej in za vse hudo, kar jih je doletelo v zadnjih treh letih. Ni ga človeka, ki ne bi bil prizadet, zato poleg pomoči s hrano in drugimi potrebščinami pomagamo tudi s psihosocialno podporo. Ponosna sem, da je dr. Tomaž Erzar s svojo ekipo ponovno okrepil ljudi, da se bodo znali soočati z doživetimi travmami in k zdravljenju pomagali svojim rojakom. Duševne rane so globoke.

Medtem je vojna izbruhnila še v drugih regijah, a mediji skrbno čuvajo novice o tamkajšnji škodi, salezijanci pa na tistih področjih nimamo skupnosti, da bi lahko vedeli več in pomagali. Vemo pa, da je šlo kar nekaj naših fantov (iz Bosco Children) med vojake, saj vlada vojakom obljublja več, kot lahko nekdo dobi s preprostim delom. Po doživetih grozotah na bojiščih jim je seveda žal, a izhoda ni, vsaj sedem let morajo služiti. Njihove duše so za vedno zaznamovane.

K nam je prišel Kasahun, ki je pred tremi leti končal šolanje pri nas, se zaposlil v usnjarstvu in odprl trgovino, potem pa so v njegovi soseski vpoklicali vse fante njegovih let. Da bi se temu izognil, je prišel k nam po zatočišče in je še vedno pri nas, hvaležen, da je varen, mi pa tudi hvaležni, saj nam pomaga pri vzgoji naših uličnih nadebudnežev. Ker je bil tudi sam nekoč na ulici ter deležen vzgoje in izobrazbe Bosco Children, je njegova pomoč zelo dragocena. Skupaj usmerjava na pravo pot tiste, ki jih vsako jutro z ulice pripeljemo v naš program Pridi in poglej, ter jih pripravljava na ponovni vstop v šolo. Najprej si morajo fizično opomoči. Mnogi pridejo z ranami (ki nastanejo med drugim tudi zaradi udarcev policije) in drugimi težavami, po zmožnostih jim pomagam s svojo priročno prvo pomočjo. A ko pridejo, se najprej zaženejo v ročni nogomet in druge igre. Usmerim jih pod tuš in k zajtrku, čemur sledi pouk, a njihovo srce bije za igro med odmori. Po petih letih v Etiopiji me še vedno vsak dan znova v srce presune, kako drugačno je njihovo otroštvo. Vsak pride na ulico iz drugega razloga in skupaj z drugimi skuša preživeti od jutra do večera, predvsem pa ponoči, da ga ne preseneti policija s palicami ali celo zapre in odpelje v nekakšne zapore, kjer preživi s kosom kruha na dan. Med poučevanjem angleščine sem jih spraševala, kaj je njihova najljubša hrana, šport, barva … (What is your favorite …?). Ko jih sprašujem o najljubšem športu, en fant vpraša, ali tek tudi velja. “Seveda,” odgovorim. “No, potem pa je moj najljubši (edini) šport tek vsak večer pred policijo.” Nisem vedela, ali naj se jokam ali smejem. Ob vprašanju o najljubši hrani pa odgovorijo “bule”. Tako se imenuje tisto, kar jim do večera uspe nabrati v plastični vrečki od različnih obcestnih kioskov s hrano, ki jim dajo ostanke ali jih poberejo iz smeti. Do večera vse te ostanke naberejo v vrečko ali dve, potem pa jih iz nje skupaj pojedo. Komentar ni potreben …

Pri nas dobijo tri obroke dnevno in z veseljem pohvalim slovensko fundacijo Exodus, ki je letos donirala sredstva za nakup etiopskega žita “tef”, ki je osnova za lokalno hrano “injera”, brez katere si v Etiopiji ne predstavljajo obroka. Žakljev tefa smo nakupili kar za celo leto in fantje ga v našem mlinu med vikendi meljejo v moko. Drobno in hranilno žito, ki naše nadebudneže okrepi za prihodnje podvige in predvsem poklic, za katerega se tudi usposobijo pri nas. Prijatelj Bogdan in njegova mama s prijatelji sta darovala za nakup hlač za vse fante. Sedaj bomo s pomočjo Misijonskega središča začeli obnavljati še košarkaško igrišče, da bodo fantje bivanje pri nas popestrili še s košarko, ki jo trenira naš nekdanji gojenec, nekoč tudi sam kot oni le eden od obrazov na ulicah Adis Abebe. S pomočjo posameznih dobrotnikov smo kupili deset koz za družino v Tigraju, saj so jim v vojni pobili vse moške, očeta in brate, ki so skrbeli za njihovo preživetje. S pomočjo dobrotnikov lahko svojim fantom privoščim nove šolske potrebščine, priboljške ob posebnih priložnostih, zdravila, ko jih zmanjka, prinesem kar iz Slovenije, ker tu v Etiopiji se ne dobi dosti … In nenazadnje, Miva Slovenija je prispevala za nakup še enega avtomobila v Etiopiji, minibusa v Adwi v Tigraju, kjer so v času vojne vozilo, ki so ga imeli, izrabili z razvažanjem hrane in ostalimi aktivnostmi, ki so mnogim pomagale preživeti zadnje tri leta.

Veliko razlogov za hvaležnost imam, predvsem pa privilegij, da sem lahko tu in uporabljam vse, kar sem in imam za pomoč nedolžnim žrtvam življenjskih okoliščin. In da posredujem prošnje za pomoč tistim, ki želijo in morejo pomagati iz Slovenije, pa ne morejo biti tukaj. Skupaj veliko naredimo, čeprav se mi pogosto zdi tako malo, sploh ker je potreb vsak dan nešteto. Žalosti me dejstvo, da je trpljenja toliko, da nikoli ne bomo mogli pomagati vsem, hkrati pa tolaži to, da dobrotnikov nikoli ne zmanjka, mojih moči in prizadevanj pa tudi ne. Hvala Bogu.

Ob tem želim vsem blagoslovljen Božič, praznovanje rojstva deteta Jezusa med nami, predvsem med najbolj ubogimi.