Pet milijard razlogov za strah
Slovenija se je v prejšnjem tednu spet stresla do temeljev. Če želimo biti bolj natančni, potres je napovedan, njegova rušilna moč pa Ljubljane neposredno za zdaj še ni dosegla. Opozorilnih sunkov pa je čedalje več, prvi pravi rušilni sunki pa bi po sedanjih napovedih lahko prišli konec novembra, ko bodo znani rezultati poglobljenih analiz stanja slovenskih bank. Na tem mestu smo že pred tedni poročali o nemški reviji Handelsblatt, ki je pisala, kako da gre Slovenija vse bolj po poti prošnje za mednarodno finančno pomoč. Opozorilo tokrat ni prišlo s strani tujih “nezanesljivih in škodoželjnih” medijev. Ne, tokrat je na slovenske težave opozoril domači Večer, ki se je pri tem skliceval na lastne vire znotraj vlade. Pisanje mariborskega dnevnika so takoj povzeli vsi slovenski mediji. Val zaskrbljenosti, ki se je ob tem sprožil, je pljusknil čez rob slovenskih meja. Zaznal ga je tudi ameriški Wall street Journal, ki je o tej temi v dneh po objavi skrb vzbujajočih podatkov za pojasnila spraševal najprej šefa Evroskupine Jeroena Dijsselbloema in kasneje še slovenskega ministra za finance Uroša Čuferja.
Luknja vse globlja
In kaj je razkril Večer? Skrb vzbujajoč podatek, da naj bi slovenski bančni sektor za sanacijo potreboval vbrizganje likvidnosti v višini 5 milijard evrov. To pa je v tem trenutku cena, ki je Slovenija ne more plačati. Presega državno plačilno sposobnost. To trditev lahko podkrepimo s številnimi argumenti: 5 milijard evrov je 14,3 odstotka slovenskega BDP. Tako velike proračunske postavke država namenja samo najpomembnejšim storitvam (transferji za pokojninsko blagajno in plače javnih uslužbencev na primer), ne more pa si dovoliti tolikšnih zneskov namenjati sanaciji bank. Po prvotnih načrtih, ki so bili izdelani maja (tudi pod pritiskom Evrope), je bilo predvideno, da bo Slovenija za reševanje bank namenila 900 milijonov evrov, kasneje so ta znesek povečali na 1,2 milijardi evrov. To je tudi vsota, ki jo je vlada predvidela za sanacijo bank v proračunu 2014. Kmalu se je po vladnih in evropskih hodnikih začelo šušljati, da bi milijardni znesek bil morda dovolj samo za največjo slovensko banko, NLB. Zadnji udarec, ki je spet močno zamajal slovensko ekonomsko politiko, je bila ocena, ki jo je objavil Večer. 5 milijard evrov za celoten bančni sektor in, neuradno, 2 milijardi samo za NLB. Da postavimo na realnejša tla te številke, bomo izpeljali primerjavo med predvidenimi bančnimi dokapitalizacijami in javnim državnim primanjkljajem. Evropa od Slovenije zahteva, da v letošnjem letu zmanjša primanjkljaj (razliko med javno porabo in prihodki v državno blagajno) na evropsko normo 3 odstotkov (tolikšna je omejitev, ki jo določajo maastrichstski sporazumi). V letošnjem letu je država doslej dokapitalizirala slovenske banke v višini 441 milijonov evrov, zaradi česar je javni primanjkljaj v prvem četrtletju znašal 10,1 odstotka BDP (takrat je bila izvedena večina dokapitalizacij), v drugem pa 4,7 odstotka BDP. K temu je treba prišteti še dejstvo, da sta na nedavnih skupščinah največji banki NLB in NKBM pooblastili upravo, naj uvede postopek dokapitalizacije v višini 500 oziroma 400 milijonov evrov. Ob vsem tem lahko samo pomislimo, kaj bi prineslo dokapitaliziranje, ki ga predvidevajo neuradni viri okoli vlade in ki jih je prvi objavil Večer. Za dokončni odgovor bi sicer lahko čakali še skoraj dva meseca. Skrbni pregledi in stresni testi slovenskih bank, ki jih opravljajo tuje agencije, naj bi bili namreč najkasneje znani konec novembra. In na podlagi teh ocen, bo tudi jasno, kaj se bo odločila EU.
Španska pot za Slovenijo… sreča v nesreči
V vladi sicer še vedno trdijo, da ima Slovenija dovolj likvidnosti, in to vsaj do aprila naslednjega leta. Hkrati pa je premierka Bratuškova tudi že priznala, da razmišlja, kaj bi vlada storila v primeru najhujšega… To najhujše pomeni seveda potreba po mednarodni finančni pomoči. Če bi se namreč napoved o potrebi po petmilijardni dokapitalizaciji uresničila, bi drugih rešitev ne preostalo. Slovenija bi se morala zateči k mednarodni pomoči. Za razliko od Grčije in Portugalske pa bi po sedanjih kazalcih Slovenija lahko zaprosila samo za pomoč bančnemu sektorju. To je doslej storila na primer Španija. Kaj to pomeni? Formalno (ampak za zdaj res samo formalno) je ta oblika pomoči za državo nekoliko “lažja” od tiste, ki jo trojka tradicionalno podeljuje zaradi nevzdržnih javnih financ (npr. Grčija). S to pomočjo se namreč rešujejo “samo” banke in ne celotni javni dolg. Sredstva za Slovenijo naj bi prišla iz evropskega stabilizacijskega mehanizma ESM, dogovor za takšno pomoč pa bi morala Slovenija vsekakor skleniti s “trojko”: v prvi vrsti bi tukaj nastopala Evropska komisija, s katero bi se Slovenija pogajala neposredno, posredno pa bi svojo vlogo odigrali tudi preostali dve članici, Evropska centralna banka (ECB) in Mednarodni denarni sklad (MDS). Slovenija bi morala za ta poseg seveda “plačati ceno” strožjih prijemov pri uravnoteženju javnih financ: Španiji je ob pomoči ESM Komisija naložila sanacijo bančnega sistema s slabo banko (v Sloveniji se je to že začelo brez spodbud iz Evrope) in vrsto drugih ukrepov v obliki rezov v državne odhodke in iskanje novih prilivov. To bo čakalo tudi Slovenijo v trenutku, ko bo posojilo odobreno: “pod udarom” bodo najbrž plače v javnem sektorju in pokojninska masa. Na vrsti bo, to lahko predvidevamo, tudi dvig davčnih bremen. DDV je vlada že povišala, napoveduje se davek na nepremičnine (tudi brez posega EU), na zalogi je še krizni davek, ki ga je vlada pred časom zamrznila in ga za zdaj še ni “odtalila” (a bi se to lahko kmalu zgodilo).
Katere prednosti bi imela Slovenija od tega, da bi dobila posojilo le za reševanje bank in ne za reševanje državnega javnega dolga? Prvič, varčevalni ukrepi, ki bi jih od Slovenije zahtevala Evropa, bi bili manj radikalni. Drugič, če bi Sloveniji uspelo doseči odlog pomoči za približno pol leta (morda kak mesec več), bi finančna pomoč sklada ESM šla direktno na banke in bi se ne posluževala slovenskih državnih skladov: to bi pomenilo, kot je pojasnil ekonomist Jože P. Damijan, da bi pomoč ne bremenila slovenskega javnega dolga oziroma da bi Slovenija zaradi tega ne trpela za dražjim zadolževanjem na mednarodnih trgih.
Vprašanje je seveda, ali lahko Slovenija še zdrži šest ali devet mesecev. Žal je takih kazalcev o vzdržljivosti Slovenije vse manj.
Andrej Černic
Preberi tudi
