Pesnik, ki je presegal meje avantgard
NŠK Predavanje dr. Kristine Pranjić Srečko Kosovel med evropskimi avantgardami
Ob 100-letnici smrti kraškega pesnika Srečka Kosovela sta Narodna in študijska knjižnica v Trstu in krožek Kru.t priredila zanimivo kulturno srečanje v sklopu cikla pobud 1926, KOSOVEL, TRST, 2026, ki poteka pod okriljem SKGZ. V četrtek, 6. novembra, je v prostorih NŠK v Trstu dr. Kristina Pranjić predstavila kraškega pesnika kot samosvoj glas, ki presega meje posameznih umetniških smeri.
Dr. Kristina Pranjić je rusistka in literarna komparativistka, raziskovalka na Inštitutu za kulturne in spominske študije ZRC SAZU ter izredna profesorica na Univerzi v Novi Gorici. Posveča se avantgardnim in intermedijskim umetniškim praksam, zlasti v vzhodno- in srednjeevropskem prostoru. Je avtorica znanstvene monografije Jugoslovanska avantgarda in metropolitanska dada ter članica programskega odbora razstave Kozmos Kosovel, ki je na ogled v Cankarjevem domu v Ljubljani.
Kot je uvodoma poudarila, nas Srečko Kosovel tudi sto let po smrti še vedno nagovarja in preseneča. Pri umeščanju njegovega ustvarjanja v okvir evropskih avantgard ga zato ne moremo preprosto opredeliti kot ekspresionista ali pripadnika ene same umetniške smeri, temveč kot avtorja, ki se je do institucionalizacije umetniških “izmov” pogosto postavljal selektivno in tudi kritično. To pa ne pomeni, da ni ustvarjalno preoblikoval umetniških gibanj svojega časa, prav nasprotno. Plodno ga je razumeti kot posebno vozlišče v širšem omrežju jugoslovanske in evropske avantgarde, ki ga je treba v raziskovanju še razširiti. Pri tem je treba pozornost nameniti tudi njegovemu pisanju o Krasu, ki ni zgolj tematski motiv, temveč predstavlja skorajda etični temelj njegovega ustvarjanja in ga v tem pogledu razlikuje od drugih avantgardnih ustvarjalcev.
Dr. Kristina Pranjić je Srečka Kosovela umestila v širše omrežje jugoslovanske in evropske avantgarde, pri čemer je opozorila, da umetniških inovacij ne moremo povezovati zgolj z velikimi metropolitanskimi središči, kot je bil Pariz. Tudi periferija je bila dejavna soustvarjalka avantgardnega dogajanja, jugoslovanska avantgarda pa ni bila zgolj odmev zahodnih umetniških trendov, temveč je razvijala lastne pobude in mednarodne povezave. Pomembno vlogo so imele tudi povezave med Prago in Ljubljano, večjezičnost ter večkulturnost prostora.
Predavateljica je izpostavila pomen umetniških kolektivov in majhnih, neodvisnih revij, ki so kljub omejenim sredstvom omogočale širjenje eksperimentalnih besedil in reprodukcij umetniških del. Med osrednjimi platformami jugoslovanske avantgarde je omenila revijo Zenit. Ob tem je poudarila, da je avantgardo treba razumeti predvsem kot proces povezovanja, sodelovanja in družbenega preoblikovanja, ne zgolj skozi posamezna umetniška dela ali ustaljene umetnostnozgodovinske hierarhije. V tem omrežju je posebno mesto pripadalo Srečku Kosovelu, ki ga po besedah predavateljice ni mogoče opredeliti kot pripadnika ene same umetniške smeri. Bil je avtor izjemne ustvarjalne širine, ki je pozorno spremljal umetniško dogajanje svojega časa, se nanj odzival in ga po svoje preoblikoval. Njegova radikalnost se je kazala tudi v uporabi konstruktivističnih postopkov ter v ambivalentnem, a intenzivnem odnosu do revije Zenit in zenitizma. Čeprav je bil naklonjen posameznim avantgardnim ustvarjalcem in njihovim idejam, se ni želel ujeti v okvir enega samega “izma”. Ohranjal je lastno ustvarjalno samosvojost in značilno lirično občutljivost.
Gostja večera je posebej poudarila, da Kosovel ni bil zgolj pesnik, temveč tudi izjemen organizator in pobudnik novih umetniških povezav. Snoval je zamisli za revije, kroge, krožke in projekte ter organiziral predavanja. Posebnost Kosovelovega ustvarjanja pa je predstavljal tudi njegov odnos do Krasa. Ta namreč ni bil zgolj eden izmed njegovih pesniških motivov, temveč je po besedah predavateljice predstavljal etični temelj njegovega mišljenja. Kras je bil zanj način razumevanja odnosa do sveta, človeka in narave.
Ob koncu je dr. Kristina Pranjić spregovorila o Kosovelovi aktualnosti. Njegova protivojna drža je izražala zavračanje nasilja in izkoriščanja, obenem pa prepričanje, da umetnost ne more biti nevtralna. Kritično je obravnaval civilizacijo, ki temelji na razmerjih moči, ter vztrajal pri etični odgovornosti do človeka in vsega živega. Ob misli “Človek-stroj bo uničen” je predavateljica opozorila na širše avantgardno razmišljanje o človeku in prihodnosti. Prav umetnost je tista, ki omogoča, da si drugačne možnosti sveta sploh lahko zamislimo.
