“Pesem mora pošepetati duši ...”
Boris Pangerc, šolnik, politični delavec in oljkar, se vrača na pesniško prizorišče z novo zbirko z naslovom Vroči ledeniki. Knjigo je izdala založba Mladika, ki je pred 11 leti izdala tudi njegovo zadnjo knjigo poezij Odžejališče. Boris Pangerc je namreč ‘star znanec’ tržaške založniške hiše, saj je kot dvajsetletni študent pri Mladiki izdal svojo prvo knjigo poezij, ki nosi naslov Amfora časa.
Nov knjižni trud dolinskega pesnika so predstavili v prostorih Tržaškega knjižnega središča v četrtek, 10. decembra, ob prisotnosti avtorja in Maje Smotlak, raziskovalke in dobre poznavalke slovenskega pripovedništva v Italiji, saj je na to temo doktorirala na Univerzi na Primorskem. Smotlakova je občinstvo spomnila, da je to Pangerčeva deseta pesniška zbirka, njegov opus pa sestavlja poleg esejistike tudi pet del kratke pripovedne proze. Zbirka Vroči ledeniki, ki jo je grafično oblikoval Danilo Pahor, prinaša 50 novih pesniških stvaritev, ki jih je avtorica spremne besede in urednica literarnega materiala Irena Novak Popov razvrstila v sedmih sklopih.
Da bi na jasnejši način predstavila vsebino, je Smotlakova svojo kritično pripoved začela pri naslovnici knjige. Na njej kraljuje Pangercu draga narava, sicer tokrat s sivimi niansami, iz ozadja katere se proti ospredju vali skrivnostna rdeča gmota. Tudi v tej podobi je očitna vsebinska razčlenitev pesniškega korpusa, ki se s polarizacijskimi sunki premika v smer dualističnega prežemanja življenjskih tematik, narave in ljubezni: v sam naslov zbirke – Vroči ledeniki – se namreč zgošča oksimoron, ki neoporečno dokazuje, da se je Pangerčevo pero tudi zaradi globlje vpetosti v bivanjska vprašanja predalo silno reflektivnemu literarnemu ustvarjanju. Življenje se tako neločeno razpleta ob slutnji smrti, kjer je edini izhod v sprejemanju darov, ki jih lahko daje ljubezen, saj na koncu za nami “ostaja le prgišče zemlje ali še manj”. Narava je za pesnika metafora za človekove občutke, je nosilka trajne lepote, a tudi nasprotnih elementov (ogenj, kri, pepel), ki človeka prizemljijo v tostranski svet: mestoma se strogost obravnavanih tematik razneži v lepoti srebrno zelene oljke, “kraljice Sredozemlja”, ki je pravi topos v Pangerčevi poeziji. Prav tako je ljubezen skrivnostna sila, ki se vzporeja z misterijem narave. Če je temna podoba tega čustva opevana s pojmi osamljenosti, hrepenenja in melanholije, se pesnik ravno na podlagi pisane besede predaja nekemu predrugačenemu smislu ljubezenskega doživljanja, ki se tudi zaradi kolektivne povezanosti z izvorno skupnostjo, predaja vdanosti, zaprisegi in zvestobi do drugega: telesno doživljanje je v tej poetični fazi Borisa Pangerca nadomestilo globlje erotično duševno čustvo, čustvo take ljubezni, ki traja do “konca vsega”.
Pangerc je občinstvo TKS pospremil v ta svoj pesniški svet med branjem svojih verzov, začenši s pesmijo Sporočilo, ki dejansko uvaja v duha pesniške stvaritve. V poeziji je pesnik zaupal lepo misel, v kateri je povzel srčiko svojega verznega ustvarjanja: “Pesem mora pošepetati duši”…
Prisrčen dogodek v novi tržaški knjigarni je obogatilo petje Dekliške pevske skupine Primorsko – Mačkolje. Kot je pojasnila zborovodkinja Aleksandra Pertot, nekdanja Pangerčeva dijakinja, je zbor nastop sestavil na podlagi domačega repertoarja ljudskih pesmi. Po uvodni Svitaj se svitaj z božičnim pridihom, ki jo je priredil Ubald Vrabec, je pevski sestav sklenil pesniški predvečer s skladbami Dekle na vrtu, So ptičice zbrane in Čuk se je oženil, ki jo je prav tako priredil Vrabec.
IG
