Papeževa popotna torba...
A le nekaj dni potem je vendarle “počila atomska bomba” v dveh slovenskih krajevnih Cerkvah: dva pastirja, dva nadškofa, dva ugledna slovenska kristjana, dva teologa in kulturno izobražena človeka sta izročila svetemu očetu svojo odpoved službi ljubljanskega oz. mariborskega voditelja krajevne Cerkve.
Pred leti sem doživel župnijski misijon. Med eno izmed pridig je misijonar, potem ko je nagovarjal vernike tako lepo, blago in umirjeno, da so kar otopeli, dvignil svojo roko in zalučal sredi cerkve lončeno posodo. Lonček se je razbil in ob stiku s tlemi povzročil tresk in odmev po cerkvi. Verniki so poskočili, speči so se prebudili, udobno sedeči pa zravnali. Misijonar se je nasmehnil in veselo povedal, da obstaja tudi v Cerkvi zelo velika nevarnost, da bi podremali, ker se v njej ne dogaja nič posebnega, ker vse teče po istem tiru, ker nas mirno ozračje uspava.
Nadškofa Stres in Turnšek sta poskrbela za tresk, ki ne odmeva samo med stenami tiskovnega urada, v katerem sta objavila papežev sprejem njunega odstopa, ampak povsod, kjer živimo slovenski verniki, pa tudi v tujini.
Mnogi se strinjajo, da je to “kazen” za “greh” nemarnosti in nesposobnosti v upravljanju premoženja mariborske škofije, a stvar ni tako preprosta in očitna.
V Cerkvi sicer poznamo tudi kazensko pravo in kazenske procese. Preden je izrečena in uročena kazen, je potrebno pretresti vse okoliščine, ugotoviti predmet prekrška in njegove storilce, dati obsojencem priložnost za obrambo in tudi za priziv. Vsega tega ni bilo ne pri nadškofu Krambergerju ne pri Uranu ne Stresu in ne Turnšku. Vsi so namreč odstopili osebno in prostovljno, na predlog in priporočilo Svetega sedeža, za blagor Cerkve in njenih oseb.
Nadškofa Stres in Turnšek nista upravljala premoženja, niti barantala zanj. Oba sta zaupala tistim, ki so bili poklicani in imenovani za urejanje gospodarstva mariborske škofije. Upam si trditi, da, če je ta odpoved “kazen”, je to kazen za zaupanje. Biti kaznovan, ker si zaupal. Torej bi morali biti kaznovani vsi poročeni, ki so kdaj skočili čez plot, ker so izdali zaupanje partnerja. Morali bi biti kaznovani vsi duhovniki, ki zaupamo botrom, da so sposobni te službe, in vendar se večkrat kasneje izkaže, da niso.
Odstop škofov Antona in Marjana mora biti za nas vse pok, ki naj nas prebudi in nam odpre oči, ušesa in srce: oči, da bi videli okrog sebe človeka, ki nosi v sebi Božjo podobo in ne potrebuje gmotnega bogastva, pač pa dostojno življenje; ušesa, da bi prisluhnili raje Božji besedi kakor zavajajočim besedam borznih in bančnih obratovalcev, ki niso svobodni ljudje, ampak sužnji ekonomije in političnih spletk; srce, da bi z njim ljubili Cerkev, kot jo je Kristus – s križem in ne z gradbeno in obrtniško industrijo.
Krvoločni in pijavkam podobni ljudje si želijo krvi in dočakali so obglavljenje. A motijo se, če mislijo, da sta zleteli dve prazni glavi. Z odhodom nadškofov Stresa in Turnška, ki sicer nista izrinjena iz javnega življenja Cerkve, ker ju ni doletela takšna kazen (Sveti sedež ju je sicer povabil, naj se za nekaj časa umakneta iz javnega življenja, za njun mir in blagor), izgublja Cerkev na Slovenskem dva sposobna, ugledna in široko razgledana duhovnika in škofa, ki sta eden družbenopolitično, drugi teološko-duhovno usmerjala korake krajevnih Cerkva in Božjega ljudstva.
Kdaj bomo dočakali, da bodo odletele tudi resnično prazne glave, ki nosijo v sebi pepelnato poželjivost po imetju in zlorabljajo Cerkev v svoje materialistično puhle namene?
