Papež zaupal primer Rupnik Dikasteriju za nauk vere

“Septembra je papeška komisija za zaščito mladoletnih poročala papežu o resnih težavah pri vodenju primera patra Marka Rupnika in pomanjkanju bližine z žrtvami. Zato je sveti oče zaprosil Dikasterij za nauk vere, naj preuči primer, in se odločil, da opusti zastaralni rok, da bi omogočil izvedbo procesa. Papež je trdno prepričan, da če se mora Cerkev česa naučiti od sinode, je to, da s pozornostjo in sočutjem prisluhne tistim, ki trpijo, še posebej tistim, ki se čutijo od Cerkve odrinjeni,” se je glasilo lakonično sporočilo Svetega sedeža, ki je naredilo konec ugibanj in hudih, večinoma zahrbtnih in hinavskih natolcevanj o tem, da naj bi papež Frančišek ščitil Marka Rupnika, ki so ga zaradi hudih obtožb o spolnih, psihičnih in drugih zlorabah, za katere so napisali, da so več kot utemeljene, zelo hude, jezuiti izločili iz svojega reda. Primer Rupnik je spet dvignil veliko prahu, ko se je izvedelo, žal ponovno iz italijanskih spletnih medijev, da ga je koprski škof dr. Jurij Bizjak v strogi tajnosti že sredi poletja sprejel (inkardiniral) v koprsko škofijo, česar je bil apostolski nuncij v Sloveniji msgr. Jean Marie Speich “zelo vesel”. Mi pa nismo bili veseli, kot nismo veseli, da moramo o tem škandalu pisati. Predvsem nismo veseli dejstva, da smo o dogajanju v slovenski Cerkvi morali spet izvedeti iz italijanskih in tujih medijev in da so šele po objavah v tujini začela deževati zapoznela in skorajda vsa ponesrečena pojasnjevanja s strani koprske škofije in drugih uradnih strani. Kot da bi si slovenski katoliški mediji ne zaslužili zaupanja! Škoda. O zlonamernih, grdih komentarjih in obrekovanju tako p. Rupnika kot njegovih obtoževalk ne bomo pisali. Primer Rupnik je namreč dodobra razklal tudi našo majhno versko skupnost v Italiji in sami stojimo na stališču, ki ga je najbolje ubesedil msgr. Saje ob izbruhu škandala, ko je dejal, da je Cerkev na strani žrtev. O žrtvah se tokrat ni pisalo, vse dokler ni prišla izjava Slovenske škofovske konference, ki ji predseduje novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje. Ta je namreč takoj po objavi vesti iz Vatikana, v petek, 27. oktobra letos, zapisal: “V javnosti v teh dneh odmeva novica o inkardinaciji nekdanjega jezuita Marka Ivana Rupnika v škofijo Koper. Številni posamezniki in skupine sprašujejo za stališče Slovensko škofovsko konferenco (SŠK). V procesu Rupnikove inkardinacije v škofijo Koper SŠK ni sodelovala. Vsak škof je glede tega avtonomen in samostojen, zato tudi ni dolžan o tem obveščati SŠK. Sicer pa je znano, da je SŠK potem, ko so jezuitski predstojniki potrdili verodostojnost raznovrstnih zlorab, glede primera Rupnik sprejela stališče že 21. decembra 2022. V Pismu Božjemu ljudstvu XVI. rednega generalnega zasedanja škofovske sinode z dne 25. oktobra 2023 so škofje, zbrani z vsega sveta, skupaj s papežem Frančiškom zapisali: ,Predvsem pa je Cerkev našega časa dolžna v duhu spreobrnjenja prisluhniti tistim, ki so bili žrtve zlorab s strani članov cerkvenega telesa, in se konkretno in strukturno zavezati, da se to ne bo ponovilo.‘ V tem duhu še naprej velja zavezanost Cerkve za večjo transparentnost in ničelno toleranco do fizičnega, spolnega, psihičnega in duhovnega nasilja. V letošnjem letu je bil Marko Ivan Rupnik odslovljen iz jezuitskega reda. Takšen skrajen ukrep v cerkvenopravnem smislu ne more biti razumljen drugače kot kazenska sankcija za huda, nedopustna dejanja. Papež Frančišek je 27. oktobra 2023 Dikasterij za nauk vere tudi zaprosil, naj primer pregleda, in se odločil, da odpravi zastaralni rok ter s tem omogoči preiskavo. Škofje smo na strani žrtev, da bodo slišane in da pridejo do pravice. Odgovorni v Cerkvi bomo spremljali dogajanje v naših cerkvenih skupnostih, da v prihodnje do zlorab avtoritete s strani oseb, ki imajo v Cerkvi kakršnokoli vodstveno vlogo, ne bi prihajalo. V tem smislu so v teku priprave na vzpostavitev nove strukture za pomoč in preventivo. Spoznanje zelo bolečih odkritij naj bo priložnost za očiščenje in prenovo Cerkve.” Ljudje, ki skušamo biti in živeti kot kristjani, smo dolžni verjeti samo tistemu, kar je zapisano v evangelijih, in ob tem se spomnimo, kaj pravi in nam naroča evangelist Janez: “Zato, otroci moji, ljubimo se med seboj: ne s praznimi besedami, ampak z ljubeznijo, katero dokazujemo z dejanji in z vso iskrenostjo.” Tega se skušamo držati tudi v našem uredništvu, seveda nam ne uspe, a vemo tudi, da Cerkev ni skupnost pravičnežev, ampak skupnost spreobrnjenih grešnikov.