Otroške sanje živijo z odbojkarsko žogo v rokah

Sklepni večer poletnih pogovorov pod lipami je bil namenjen profesionalnim odbojkarjem z Goriškega

Pod lipami je bil tokrat govor o odbojkarjih, ki so z Goriškega odšli v svet. Simon Cotič se je v četrtek, 11. julija, pogovarjal z Jernejem Terpinom, Mitjo Pahorjem in Sandijem Persoglio.

Vsi trije so v prejšnji sezoni nastopali v italijanski A ligi, svojo pot pa so začeli prav na Drevoredu 20. septembra pri Olympiji. K njim bi veljalo posesti še Ismaela Princija in Jana Ferija, ki sta prav tako ubrala pot poklicnega igranja odbojke, a se žal srečanja nista mogla udeležiti zaradi drugih obveznosti. Jan Feri se je z italijansko reprezentanco mudil na evropskem prvenstvu moške odbojke U22 na Nizozemskem, o čemer smo se z njim pogovorili prav v tej številki.

Otroške sanje so mlade odbojkarje popeljale daleč od domačih krajev, kamor pa se najraje vračajo. Pahor, ki je letos z ekipo iz Macerate napredoval v A2 ligo, se je spomnil svojega prvega leta v Padovi, ko je veliko domače dvorišče na Livadi moral zamenjati z manjšim apartmajem: po zaključeni višji šoli je v Padovo odšel iz študijskih razlogov, ob tem pa je tam nadaljeval z igranjem v B ligi. Jernej Terpin je pri šestnajstih letih za kratek čas treniral v Modeni, po višji šoli se je preselil v Ljubljano, kjer je z odbojkarskim klubom ACH Volley Ljubljana nastopal v najvišji slovenski ligi, domači Števerjan pa je bil še vedno tik za vogalom. “Prvi mesec v Monzi, ko sem prvič bil nekoliko dlje od doma, mi je bilo res težko, nato sem se privadil in mi je tudi v naslednjih letih bilo laže,” je povedal Terpin. Podobno izkušnjo je imel tudi Sandi Persoglia iz Štmavra: po uspešnih sezonah pri Olympiji se je naslednji dve leti iz Motte di Livenza vračal domov vsak konec tedna in s tem milil domotožje.

Ekipa je tudi pri tem ključnega pomena, saj se z njo pogosto praznujejo rojstni dnevi, Velika noč, božična vigilija v hotelu na dan pred tekmo … Soigralci zaradi tega postanejo tudi zelo dobri prijatelji, a so še najprej sodelavci, odborniki in trenerji pa delodajalci.

“Profesionalni pristop treniramo že v amaterstvu,” je povedal Terpin, “to velja tudi za naša društva, treba je razmišljati podjetniško.” Bil je namreč govor o odbojkarskih projektih na Goriškem in o njegovi špici, ekipi Slovolley. Da bo delo uspešno, je potrebna solidna društvena struktura, pripravljen kader in čvrsta podlaga mladinskih ekip. Prava pot je po mnenju izkušenih igralcev le sodelovanje: mladi se danes vedno manj udejstvujejo tudi v športu, zato je združevanje moči poglavitno.

Še zadnji letošnji poletni večer pod lipami v organizaciji Krožka Anton Gregorčič, Kulturnega centra Lojze Bratuž in Skupnosti družin Sončnica je bil prepojen s spomini na zgodnje korake v svetu odbojke, o zvestih soigralcih, skrbnih odbornikih in prizadevnih trenerjih, kot so Lucio Battisti, Rajko Petejan, Ivan Markič in Fabrizio Marchesini, s katerim je Olympija pred desetimi leti napredovala v B ligo.

“Biti profesionalec ni lahko, a svojega poklica ne bi zamenjal z nobenim drugim,” je ob koncu za vse tri povedal Mitja Pahor. Mladi igralci so sedaj na zasluženem poletnem oddihu. Sandi Persoglia se bo v naslednji sezoni preizkusil v Joy Volley Pallavolo Puglia v A3 ligi, Mitja Pahor bo ciljal na napredovanje v to ligo v Toskani, Jernej Terpin pa bo tudi letos v A2 ligi pri Prati v Pordenonu.